Profimedia

Dve sta bili nevpadljivi in zadržani, njune nervozne geste, spuščeni pogledi in s težavo zadržane solze so izdajali, da bi raje bili kjerkoli drugje kot pa pred polno dvorano novinarjev od blizu in daleč – toda nekdanji redovnici Gloria Branciani in Mirjam Kovač sta bili odločeni, da bosta enkrat za vselej svetu povedali, kaj je z njima počel njun nekdanji duhovni mentor, jezuit Marko Rupnik. Tretja med ženskami pa je bila povsem drugačna: urejena in naličena, glasna in samozavestna. Ter besna kot volkulja.

Prav volkulja je najljubša žival italijanske zvezdniške odvetnice Laure Sgro, ki zastopa Rupnikove žrtve. »Zna se organizirati in delovati v tropu in ve, kdaj mora biti krvoločna, kdaj pa sočutna,« je povedala v intervjuju za spletni medij Sight Magazine. In neustrašna, včasih tudi kontroverzna petdesetletnica je v svoji bleščeči karieri že večkrat nazorno pokazala, da se ne obotavlja trgati pokvarjenih in tolažiti šibkih. Za svoje stranke je svetnica, za vatikanske sence, ki so se z njo spopadle v številnih škandalih, pa nasprotnica, ki so ji za debelimi zidovi papeške države nadeli vzdevek Morska čarovnica.

»Občasno zapleten« odnos z bogom

Čarovnica – ta del je jasen; pred nekaj stoletji bi Laura Sgro že zdavnaj zgorela na grmadi. Zakaj pa morska? Sgro prihaja iz mesta Milazzo ob severni obali Sicilije. Kar pomaga razložiti njeno življenjsko držo – v okolju, ki ga že stoletja obvladuje mafija, je že kot deklica spoznala, kako močno je zlo in kako neizmerno je trpljenje tistih, nad katere se spravi. Njena idola sta legendarna italijanska borca proti mafiji, sodnika Paolo Borselino in Giovanni Falcone. Oba sta leta 1992 svojo predanost plačala z življenjem. Tudi Sgro redno dobiva grožnje s smrtjo; odkar se je postavila proti Rupniku in njegovim vatikanskim botrom, so menda še posebej številne in tudi nazorne.

Odvetničin glavni vzor pa je oče, ki je zaradi pritiska mafije prebegnil v Brazilijo. Prav on jo je spodbujal k študiju prava in ji do svoje (naravne) smrti stal ob strani v najtežjih trenutkih. Njuno vez simbolizira preprost zlat križec, ki si ga Laura nikoli ne sname z vratu. Simbolizira pa tudi posebno povezavo, ki jo ima z nekim drugim očetom, nevidnim, a še kako prisotnim v njenem življenju. Odvetnica je namreč verna, svoj odnos z bogom pa opisuje kot »občasno zapleten.« Rada poudarja, da njena dejanja niso naperjena proti Katoliški cerkvi, temveč »proti gnilobi, ki jo razžira«. To pa Laura Sgro pozna tako dobro kot le malokdo na svetu.

Mojstrica netenja škandalov 

Po diplomi iz prava se je specializirala prav za RKC in na znameniti papeški univerzi Tomaža Akvinskega doktorirala iz kanonskega prava. Kar pomeni, da nadrobno pozna vse uzance prastarega, zapletenega in marsikdaj protislovnega sistema cerkvenih pravil. S tem znanjem je pred desetletjem dosegla, da je Katoliška cerkev tudi formalno razveljavila ponesrečeni zakon italijanske starlete Valerie Marini; to je bil primer, ki je Lauro Sgro popeljal med italijanske pravniške zvezde. Takrat je prvič spoznala, kolikšno moč imajo mediji, in izkazala prirojen talent za nastopanje pred kamerami. Danes je mojstrica netenja škandalov, ki pritegnejo pozornost tudi največjih svetovih občil – nekateri jo zato obtožujejo senzacionalizma in slavoželjnosti, toda Sgro dobro ve, da je nekatere strukture mogoče premakniti le, če se zgane celotna javnost. Kar še posebej velja za monolite v Vatikanu.

Medtem ko je bila zadeva Marini njen preboj, je preobrat v njenem delovanju naredil primer Francesce Chaouqui, žvižgačice, ki je medijem posredovala dokumente o poslovanju vatikanskih institucij; afera je bila po vsem svetu znana pod imenom Vatileaks II, Sgro pa je s fanatično obrambo, vredno lastne pravniške TV-serije, dosegla, da jo je žvižgačica odnesla zgolj z desetimi meseci pogojnega zapora – grozilo ji je, da bo morala za rešetke za tri leta. Tedaj se je Sgro prvič odkrito spoprijela z Vatikanom, kjer se danes bržkone pošteno tolčejo po sivih glavah, ker so ji kot eni od redkih pravnic na začetku njene kariere odobrili delovanje na območju žepne papeške državice.

Vse odtlej je Sgro na čelu številnih globalno odmevnih primerov, ki so pošteno zatresli – in še tresejo – temelje Katoliške cerkve. Med drugim zastopa mater švicarskega gardista (vatikanskega stražarja) Cedrica Tornaya, nekdanjega manekena, ki naj bi leta 1998 v nerazjasnjenih okoliščinah ustrelil svojega poveljnika in njegovo ženo; Sgro zastopa tudi uslužbenca vatikanske banke Domenica Fabiania in Silvio Carluccu, ki so ju odpustili, ker sta se poročila.

Nikoli ne odneha 

Paradni primer nepopustljive borke za pravico pa je preiskava usode najstnice Emanuele Orlandi, ki je leta 1983 izginila brez sledu, ko se je vračala iz glasbene šole. Vse odtlej ne ponehajo govorice, da je umrla kot žrtev pedofilskih struktur, ki naj bi obvladovale sam vrh RKC – teorija, ki jo zagovarjajo tudi njeni svojci in odvetnica Sgro. Ta je dosegla, da je Vatikan ponovno odprl preiskavo, za nameček pa bo vanjo vključil še primer Mirelle Gregori, še ene najstnice, za katero se je izgubila vsaka sled nekaj tednov pred izginotjem Orlandijeve. O slednji je Sgro napisala knjigo z naslovom Iskanje Emanuele, skrivnost smrti gardista Tornaya pa je obdelala v knjigi Kri v Vatikanu – kritiki v njiju vidijo kovanje dobička na račun tragedij, sama pa pravi, da ju je izdala na željo svojcev. Kakopak je napisala tudi knjigo o liku in delu padlega jezuita Rupnika, naslovila jo je Sveta posilstva.

Laura Sgro se je v zgodbo o sprevrženih dejanjih slovenskega (bivšega) duhovnika vključila na prošnjo Glorie Branciani, ki se je kot prva med Rupnikovimi žrtvami zglasila v njeni pisarni. Od tedaj uradno zastopa pet zlorabljenih redovnic, pravi pa, da je zbrala še petnajst neuradnih pričevanj. Kar je slišala od teh žensk, jo je tako podžgalo, da ne bo odnehala, dokler Rupnik za svoja dejanja ne bo odgovarjal nič manj kot z zaporom. Spravila se je celo nad njegova dela ter pisala več kot 200 škofom in župnikom po vsem svetu, naj umaknejo ali vsaj prekrijejo njegove nekdaj tako zelo občudovane mozaike.