Strogo se držim pravila, da imam med sestankih utišan telefon, ampak očitno moj sedmi čut zaznava neslišne frekvence, skratka, nekaj se je dogajalo v moji torbici. Skrivaj sem poškilila na zaslon. Cenjeni soprog. Nikoli mi ne piše sporočil, se pravi, da se je dogodila katastrofa. Previdno, da me kolegi ne bi opazili, sem se prebila do sporočila, ki se je začelo z zelo znano perutnino, katere perje običajno tlačimo v blazine. Pisalo je: »Preklemanska gos, zaklenila si me! Takoj me pridi rešit!«

Kako zaklenila? Oba potomca sta šla pred menoj, babica pa za menoj. Se pravi, da ne morem biti kriva. Mu bom že dala gos! Gotovo ni dovolj natančno pogledal naokrog in ne najde ključev! Ko me je nazadnje spravil iz službe, ker ni imel ključev in torej ni mogel zakleniti našega svetišča, sva jih potem našla v levem planinskem čevlju. Njegovem. Še zmeraj se nisva nehala prepirati, kako so prišli tja.

Po sestanku pa sem seveda telefon takoj spet vklopila, najdražji je rjovel kakor jesihar in me obkladal z imeni domačih živali, tudi takšnih, ki imajo roge. Seveda sem mu vrnila in omenjala tisti planinski čevelj, potem pa sem le utihnila in pogledala v žep zimskega plašča. Na poti v službo se mi je namreč zdelo, da mi eno stran vleče nekam navzdol, pogledala pa nisem. Najbrž se mi je nabralo veliko drobiža, sem pomislila. Pa ni bil drobiž. Bili so trojni ključi, mati božja. Poleg svojih in tistih od najdražjega sem pobasala še sinove, ki jih je očitno pozabil. Drama mi je bila takoj jasna: ta mladi so šli zgodaj, za njimi jaz s ključi, babica pa za menoj, seveda je kot zmeraj skrbno zaklenila. Cenjeni, ki začne delati pozneje kot jaz, pa je medtem prepeval pod prho.

»Reci mu, naj skoči skozi okno,« mi je nejevoljno rekla kolegica, ko sem ji sporočila, da moram nujno domov. No, malce previsoko so, sem vzdihnila. Za povrh bi ga lahko mimovozeča policijska patrulja obdolžila, da vlamlja. Nekoč se je že zgodilo, ko je cenjeni skušal sredi noči pomagati sosedu, ki je vdiral v svojo hišo, ker je pozabil ključe. Oba so peljali prenočevat v arest, mojega kar v pižami.

Avtobusa kot zakleto ni bilo od nikoder, zato sem s škripajočimi zobmi poklicala taksi, vedoč, da me bo cenjeni soprog za povrh nadrl še zaradi zapravljanja. Nedvomno pa bo njegov vulkanski izbruh manjši, kot če bi se predolgo obirala, sem si mislila. Potem sem taksistu neutrudno razlagala vse o trojnih ključih v žepu, vendar ni pokazal kakšnega posebnega zanimanja, je pa tudi on omenjal nekaj pernatega.

Končalo se niti ni preveč tragično. Ko sem zlezla iz taksija, je cenjeni soprog skozi okno z ribiško palico spuščal poštarju pismo s povratnico, ki ga je moral podpisati. Ljubeznivi sosedje so pravkar postavljali lestev, da bi malopridneža, ki ga je žena očitno za kazen zaklenila, rešili. Prav zadovoljno so se hahljali in ga skušali potolažiti z borovničevcem, ki je skupaj s kozarci že čakal na stopnicah. Pa tudi policijska patrulja je že krožila tam okoli. »Saj ne vdira, pomotoma smo ga zaklenili,« sem hitela razlagat. Nič, nič, se je prijazno nasmehnil policist, za vdiranje ga ne bodo obtožili, »če pa bo spil tisto, kar ga čaka na stopnicah, in se bo potem spravil za volan, mu bomo dali takoj za vogalom pihati!«

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 9, 4. marec 2025.