Pexels

Kava, dnevni časopis. Jutranja rutina. Za mojo generacijo. Mlajši tudi pijejo kavo, a ne pred plahtami, ki so prevelike, bi jih dva nemoteno listala vsak na svoji strani mize. Mlajši imajo pred sabo raje telefon. Redki brskajo po digitalnem dnevnem časopisju. Tudi mnogi rojeni globoko v analogni dobi redko. Na omrežjih se dogaja. Tam se sme domala vse. Pišeš karkoli, zavajaš, laž ne obstaja. A priznajmo, tudi v časopisih, danes v zasebni lasti, je pogosto kar težko ločiti novinarstvo od reklam. In naklade padajo.  

Globalno. Desnica prevzema. Izvoljena je na demokratičnih volitvah. Trump ministrstvo za izobraževanje ukine z nekaj stavki. Malo mu sistem še nagaja, a na koncu bo po njegovem. Hiti. Kupoval bi ozemlja, lastninil tuje elektrarne in rudnine, brez Ukrajine Ukrajini določil meje, ploska izraelskim pobojem … Glavni cilj pa je uničenje Evrope. Skupaj s Putinom. Menda. Že pred letom – povzemam Dnevnikovega kolumnista Dežulovića – je ruski politolog Evstafjev kar na državni televiziji napovedal Evropi jedrsko vojno in 250 milijonov mrtvih. Bi človek pričakoval, da ga bodo umaknili. Ne, še vedno je njihov komentator! Orožarsko industrijo čakajo zlati časi. Še ena resnica, ki ni zrasla na mojem zelniku. Mnogo ceneje je orožje uporabiti kot pa ga skladiščiti!? Tako preprosto je to. In nič, kar Trump napove, se nam ne zdi več nemogoče!

revija Jana

Eni tako, mi pa še kar živimo v svojem svetu. Čakamo že na kaj in koga. Pri vsem. Radi mencamo. In smo praviloma na dveh bregovih. In potem … tresla se je gora, rodila se je miš. Recimo že nekajkrat prežvečena zdravstvena reforma. Zdaj, ko smo tako daleč, da brez zasebnega zdravstva ne gre več, bi politika po desetletju in več delala red. Zdaj, ko 40 odstotkov zdravnikov dodatno dela pri koncesionarjih in zasebnikih. Ne na črno. Niso nam kradli, nosili smo jim. Z razlogom. Sama sem za javno zdravstvo za vse. Ker kaj pa vem, kaj nas čaka. A ta vlak je odpeljal. Zasebniki po Sloveniji gradijo dobičkonosne bolnišnice in centre. Ministrica jim že prilagaja bodočo reformo. Tako je to, če leta in leta samo gledaš, nič ne narediš, potem pa ugotoviš, da vajeti niso v tvojih rokah.

Nekaj podobnega se začenja tudi v šolstvu. Zdaj, ko je zaradi vsega, predvsem pa zaradi kaosa in vsakršnega diktata šole zapustila armada učiteljev, bodo tudi tam reforme. Itak!  Spet na pamet skup zmetano, pa bomo videli, kaj bo. Ukvarjajo se z niansami, z bistvom ne. Recimo. Desetletja so se mehčali pogoji za vpis v srednje šole in naprej. Po srednji je šla večina na fakulteto. Zdaj pa so menda ugotovili, da tako ne gre več. Da, očitno nismo vsi za vse. Da to stane, koristi pa ni. NPZ-ji, ki so bili leta neobvezen hec, so nenadoma pomembni. Za vpis in za to, da se bo vedelo, da je naša šola dobra, ona tam pa ni. Kar ni nepomembno. Generacije se manjšajo. Po novem bodo tudi oni s poklicnih za vpis na fakulteto z omejitvijo morali imeti maturo. Kar verjetno pomeni, da bo v programu več teorije in manj strokovnega znanja. In možnosti za takojšnjo zaposlitev. Sploh ne vem, zakaj vse to zapletanje. Pogled nazaj. Ker nisem bila odličnjakinja, kar v mojih časih še ni bil smrtni greh, sem za vpis na gimnazijo delala sprejemni izpit. Velika večina ga je. In kaj je bilo s tem narobe!? Kopica uradnikov bi lahko v letih, ko izumljajo toplo vodo, iz katere potem nič ni, delala kaj koristnejšega.

Da ne bi kdo, kot Trump v ZDA, verjel, da jih sploh ne potrebujemo.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 13, 1. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana