Moč vere, ki zdravi: Matic Vidic o tem, kako najti smisel v bolečini
Pred veliko nočjo smo poklepetali z Maticem Vidicem, logoterapevtom in diakonom novomeške škofije. Njegova zgodba je dokaz, da lahko iz bolečine zraste sočutje.

Matic Vidic je na svetu zato, da pomaga sočloveku. Če sam ne bi bil globoko ranjen, če ne bi s pomočjo vere priplezal na svetlo in se nenehno odzival na klice življenja, ne bi bil izbran za študij logoterapije. Pred letom in pol je zaposlitev pastoralnega asistenta v vojski zamenjal s terapevtskim delom. Je tudi mož Petre in oče Izaka, diakon (»skoraj duhovnik«) ter pionir duhovne oskrbe v bližnjem romskem naselju. Med njimi dosega izjemne premike, ker je svoje sovraštvo do njih spremenil v spoštovanje in skrb. Za vse pa se je razgalil v knjigi Smernik za smisel, ki jo predstavlja po državi. Profesor teologije in univerzitetni diplomirani filozof je vsekakor na dobri poti, da postane zvezdniški govorec, saj ima ključ za odpiranje src.
Kako se počutite te dni?
Dobro, a škodljivo – slednje zaradi tega, ker se vse vrti okoli mene. Postajam velik, a majhen; s klici in pohvalami, ki jih prejemam, se hrani moj notranji volk, kar ni dobro. Hrani se moje ugodje, kar ni zdravo, zato je kakšna kritika koristna. Hvaležen sem, da me žena krepi in vodi tudi tako, da poda kritiko.

V življenju ste bili velikokrat poklicani: sprva v duhovništvo, potem vas je poklicala sedanja žena v ljubezen, poklicali so vas Romi pa vojska, vmes še klic k diakonstvu in pred štirimi leti k logoterapiji ... Ste pomočnik ljudi, je to vaše glavno poslanstvo?
Verjetno res. Študija logoterapije se vsaj takrat še ni dalo kupiti, ampak je gospa Cvijeta Pahljina vsakega od zainteresiranih študentov poklicala na razgovor in izbrala, kdo je vreden tega študija. Zdaj, po njeni smrti, je že drugače. Bil je študij življenja in ogromno sem se naučil, predvsem pa delal na sebi. Ker terapevt si lahko šele, ko si sam urejen. Eno leto sem se na polno ukvarjal s samim seboj, ob spremstvu. Verjetno je vsem terapevtom skupna točka globoka žalost, neurejenost ... Ker zakaj bi bil k temu poklican, če ne bi imel izkušnje biti ranjen? Prepoznavam se kot spremljevalec, da pomagam človeku. To je klic. Ne vem pa, ali bi si sam izbral Rome. Poslušati probleme drugih (kot terapevt) – tudi tega si ne bi ravno izbral. Gotovo sem si izbral ženo, drugega pa najbrž ne. Ko sem si v preteklosti sam izbral podjetniške in politične poti, je vse propadlo. Ko sem sledil smislu ali Božjemu načrtu, pa so se stvari izpeljale tam, kjer sem lahko bil daritev drugemu.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 15, 15. april 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se