Šimen Zupančič

Pred letom in pol je zaposlitev pastoralnega asistenta v vojski zamenjal s terapevtskim delom. Je tudi mož Petre in oče Izaka, diakon ("skoraj duhovnik") novomeške škofije ter pionir duhovne oskrbe v bližnjem romskem naselju. Med njimi dosega izjemne premike, ker je svoje sovraštvo do njih spremenil v spoštovanje in skrb. Za vse pa se je razgalil v knjigi Smernik za smisel, ki jo predstavlja po državi. Profesor teologije in univerzitetni diplomirani filozof je vsekakor na dobri poti, da postane zvezdniški govorec, saj ima ključ za odpiranje src.

Kako se počutite te dni?

Dobro, a škodljivo – slednje zaradi tega, ker se vse vrti okoli mene. Postajam velik, a majhen; s klici in pohvalami, ki jih prejemam, se hrani moj notranji volk, kar ni dobro. Hrani se moje ugodje, kar ni zdravo, zato je kakšna kritika koristna. Hvaležen sem, da me žena krepi in vodi tudi tako, da poda kritiko.

V življenju ste bili velikokrat poklicani: sprva v duhovništvo, potem vas je poklicala sedanja žena v ljubezen, poklicali so vas Romi pa vojska, vmes še klic k diakonstvu in pred štirimi leti k logoterapiji ... Ste pomočnik ljudi, je to vaše glavno poslanstvo?

Verjetno res. Študija logoterapije se vsaj takrat še ni dalo kupiti, ampak je gospa Cvijeta Pahljina vsakega od zainteresiranih študentov poklicala na razgovor in izbrala, kdo je vreden tega študija. Zdaj, po njeni smrti, je že drugače. Bil je študij življenja in ogromno sem se naučil, predvsem pa delal na sebi. Ker terapevt si lahko šele, ko si sam urejen. Eno leto sem se na polno ukvarjal s samim seboj, ob spremstvu. Verjetno je vsem terapevtom skupna točka globoka žalost, neurejenost ... Ker zakaj bi bil k temu poklican, če ne bi imel izkušnje biti ranjen? Prepoznavam se kot spremljevalec, da pomagam človeku. To je klic. Ne vem pa, ali bi si sam izbral Rome. Poslušati probleme drugih (kot terapevt) – tudi tega si ne bi ravno izbral. Gotovo sem si izbral ženo, drugega pa najbrž ne. Ko sem si v preteklosti sam izbral podjetniške in politične poti, je vse propadlo. Ko sem sledil smislu ali Božjemu načrtu, pa so se stvari izpeljale tam, kjer sem lahko bil daritev drugemu.

Prihaja velika noč, praznik zmage nad smrtjo, praznik upanja. Ko omenim upanje v tem svetu, v tem času, se počutim kot sanjač.

Kaj upati, kajne? Velika noč je praznik vseh ljudi, praznik, ki daje trpljenju smisel. Zakaj? Ker je bil Jezus zasramovan, popljuvan, izdan, prebičan, padel je pod križem, bil je križan – za človeka je bilo konec, ampak sledilo je nekaj več, kot bi si lahko sploh zamislili. Prazen grob in človek, ki živi po smrti (se prikazuje, oznanja), je tolažba za slehernika – da ni konec! In da ima trpljenje smisel. Ker če ga nima, ga nima niti življenje. Neki raziskovalec, psiholog, je ugotovil, da ljudje 70 odstotkov svojega življenja trpimo. In če trpljenja ne moremo osmisliti, ne moremo osmisliti življenja. Velika noč to stori.

Če jaz ne vidim smisla, še ne pomeni, da ga ni?

Tako je. Pomeni le, da ga ne vidim. To je največja možna tolažba za človeka. Pred kratkim mi je bila zaupana težka zgodba – usoda gospe, kakršne si ni mogoče zamisliti. Koliko izgub, neverjetno! Prvi primer, ko nisem mogel reči: vse bo dobro. Po toliko trpljenja sicer verna gospa ni mogla več moliti. Čudno bi bilo, če bi še lahko, razumel sem. Pri svojem delu slišim takšne zgodbe, ki jih nisem videl še v nobenem kriminalnem filmu. Kaj vse smo ljudje sposobni delati drug drugemu – iz užitka, jeze, to je nepredstavljivo! Človek se pri vsakem svojem koraku odloča, ali bo hudič ali angel. Nekateri res v vsej polnosti doživljajo obličje slabega. Mi je hudo, česa vsega je človek deležen.

osebni arhiv

Tudi vi ste padli na dno, se pobirali ... Vaš oče je bil poln ran, v svoji knjigi opišete, da je bil njegov alkoholizem tipičen podaljšan samomor; mamo ste izgubili pri 13 letih, vzela si je življenje. Spoznali ste, da nas trpljenje ne ropa življenja, in se odločili, da boste junak svojega trpljenja. Kaj to pomeni?

Ljudje ne vemo, ali bi pri svojih številnih ranah izbrali vlogo žrtve ali beg, in na vsak način iščemo opravičilo. Vedno sem bil občutljiv za tiste, ki so rekli: saj jaz bi, pa ne morem, mi okoliščine ne pustijo, da bi nekaj spremenil. To poniža človeka. Če sem odvisen od tega, kar drugi naredijo in mislijo, potem se nimam v svojih rokah. Zato sem vedno stremel k temu, da iz vsega hudega, žalosti, naredim nekaj lepega. Šele danes spoznavam, da sta me oba starša na poseben način pripeljala do svojega poslanstva – da delam v korist sočloveka, da imam na tem svetu smisel.

Vas je vedenje, da vas ima mama rada, rešilo? Na ogledalo je ob slovesu s tega sveta s šminko zapisala prav to pomembno sporočilo: Matic, rada te imam.

Šele danes dojemam to na tak način. Prej kot mamino ljubezen sem razumel, da me ima rad Bog. Sem pa razumel, da je bila žalostna, vedno sem čutil, da je trpela. Je pa nikoli nisem obsojal, češ kaj si mi naredila, zapustila si me. Na neki način sem bil spravljen s tem, da se je to zgodilo. Vendar sem se veliko spraševal, v čem je smisel, da nimam take družine kot drugi. Zato sem iskal odgovor v cerkvi, pred obličjem Boga, in tam sem spoznal, da sem pri njem vedno zaželen in hoten.

To je morda težko razumeti tudi tistim, ki sicer hodijo v cerkev, pa tako globoko ne čutijo ...

Veliko jih reče, da ne čutijo tako, in da, težko je to začutiti. Ampak ko je treba, pride. Če se v življenju zgodi kaj hudega, začutite, kaj je prav, kaj je treba – nismo zares izgubljeni. V vsakem poskušam spodbuditi to prazaupanje. Če smo pošteni, zaupamo v ljudi, pride neki prst, neka roka, ki nam pokaže pot. Veliko ljudi pa izgubi vero ravno zato, kot pravijo, molil sem in prosil, pa me ni uslišal. Kakšen Bog je to, se sprašujejo. Imam prijatelja, za katerim je šest splavov, po zadnjem je z Bogom sklenil pakt: če še enkrat to narediš, sva zaključila. Ko sem ga srečal po še eni taki žalostni izgubi, mi je dejal: ugotovil sem, da je Bog tako velik, da se ne pusti izsiljevati. Počutil se je kot bebec, ker je izsiljeval Boga. In nato je ta moj prijatelj iz svoje bolečine ustanovil nekaj dobrega – podporno skupino za ljudi, ki so doživeli podobne izgube. Rane same po sebi nimajo nikoli pomena, ampak ko iz gnoja svojega življenja naredimo gnojilo, nastane nekaj čudovitega. Kako pa naj nam Bog pokaže pot? Saj smo res tako slepi, da mora v nas metati kamne. Duhovno smo zelo zakrknjeni. Tisti, ki niso, znajo brati znamenja. Vsakdo ima v sebi neko veselje in vsakdo ima v sebi neko sovraštvo – grem stavit, da vi do Romov ne čutite tako, kot čutijo ljudje pri nas ali kar sem čutil sam. Vse to so klici k uresničevanju. Nismo na svetu samo zato, da smo. Že to, da vemo, da obstaja nekaj, kar nas presega, je dovolj.

Če sem dobro razumela, je vaš osebni post, da se vsako leto postite besed. Še vedno to počnete?

Vsako leto si zadam nekaj drugega in potem to vlečem skozi celo leto. Najprej sem si zastavil, da bom vsako jutro od petih do šestih tekel – to počnem že nekaj let; potem se si zastavil, da ne bom več obiral oziroma klevetal ljudi, ne govorim grdih besed – tako sem s postom spreminjal način življenja. Letos poskušam darovati sebe – da nisem preračunljiv, češ kaj se mi splača. Letos imam post od preračunljivosti. Darujem svoj čas ljudem, (še več) pomagam. Stran od preračunljivosti torej.

O polni mizi za veliko noč

»Hrana je najbolj živ jezik ljubezni in prav je, da imajo tudi tisti, ki ne verujejo, praznično obloženo mizo. Temu dnevu na tak način dajo veljavo. Je tudi del naše kulture, zato praznujte – četudi po svoje! Zelo me bo zaskrbelo, ko na mizah ne bo več jajc, potice in šunke – ker vse to pomeni, da se še zavedamo, da je nekaj, kar nas presega in po čemer hrepenimo. Na koncu si vsi želimo, da s smrtjo pa ne bi bilo zares konec z nami.«

Še vedno vsako leto hodite na duhovne vaje?

Da, ignacijanske duhovne vaje pri Marini Štremfelj, ona je tam moja duhovna voditeljica.

Zanimivo, ženska ...

Nenormalno cenim ženske. Ugotovil sem, da ženske vodite vse. Kaj je razlika med pametno in modro žensko? Pametna ve, da je vse v njenih rokah, modra pa daje ta občutek moškemu. Kot terapevt, na duhovni ravni in v cerkvi spoznavam, da imate ženske odločilno vlogo povsod.

In če postanemo nekoč še duhovnice, bo to ...

Slabo. Ker ste premočne. Ženske ste res spodobne vsega. O taki moči, ki jo imate ženske, lahko mi samo sanjamo.

Pišete, da ste možje ostali brez nosilnih funkcij, ki so vas nekoč utemeljevale v vaši moški vlogi. Zato se dokazujete v športu in za sabo puščate, kot ste napisali, kolesarske, tekaške ali planinske vdove.

Tudi sam sem veliko tekel in neko nedeljo mi je žena dejala, naj grem teč, da ne bom potem ves dan tečen. Takrat sem si rekel: da bo pa tek vplival na mojo družinsko dinamiko, to pa ne. Potem sem z intenzivnim vsakodnevnim tekom prenehal. Žena mora moža prizemljiti, sam se ni sposoben. Mi smo tisti, ki iščemo, grizemo, sanjamo, hočemo se uresničiti. In veste, kaj je najhuje za moškega? Da ga žena ne potrebuje več. To sem opazoval tudi na misijah pri vojakih. Najhuje je bilo takrat, ko so ugotovili, da žena doma z otroki normalno funkcionira. Da zmore tudi brez njega. To je stiska moškega!

Ampak kako drugače, saj ženska nima druge izbire, kot da preživi. Ali bi torej moški bil srečnejši, ko bi ga žena vsak dan klicala in jokala, češ kako grozno je?

Da. Ker bi imel smisel. Najhuje je, če te nihče ne potrebuje. Tako je tudi pri Romih. Njihova najhujša kolektivna nevroza je: noben me ne potrebuje, nihče me noče, nisem koristen in nič ne doprinašam. Danes je svetovni dan Romov (8. 4., op. a.), grem potem k njim na praznovanje.

Romsko naselje Žabjek je en kilometer od vaše hiše in vaša zgodba z njimi se je začela s sovraštvom.

Dva Roma sta z motorjem uničevala naše poljščine in sem se šel soočit z njima. A sta me prestrašila, da me bosta nabila, zato sem začel trenirati borilne veščine, da jih bom vse pretepel in polomil. Pa sem videl, da to ni moja pot, in se jim začel približevati tako, da sem za njimi pobiral smeti, nato je sledilo poučevanje verouka, obeleževanje praznikov, zdaj pa jim pomagam pri zaposlitvah.

Niste jim solili pameti, temveč ste jih prosili, naj mečejo smeti v smetnjake.

Da, to je povabilo k spremembi. Če človeka nagovoriš s prisilo, v njem zbudiš odpor. In dejansko se je količina odpadkov v naravi, po tleh, zmanjšala. Odkar sem se jim pred osmimi leti dal na razpolago, jih je lani osem šlo v srednjo šolo, in medtem ko prej ni bil zaposlen nihče, jih je zdaj s službo začelo 14 iz tega naselja (kjer jih živi približno 800, op. a.). Ampak zame je bilo na začetku najpomembnejše zavedanje, da ne morem spremeniti vseh in ne morem pomagati vsem. Lahko pa tistim, ki se trudijo, in to je dovolj. Mnogo je Romov, ki so čudoviti, se trudijo, in tisti me potrebujejo. Jih je pa veliko oboroženih do zob, polnih denarja in drog – tam pa ni moje mesto.

Šimen Zupančič

Vas je kdaj strah?

Mene ne, je pa mojo ženo. Ko sem jim vozil hrano iz Karitasa, je nekoč nekdo ocenil, da je je dobil premalo, in je prišel grozit k nam domov. Nekdo drug mi je grozil, da bo vse postrelil, ker še njemu nisem uredil službe. Ampak razumem jih, vem, da so močni z besedami, grozijo z njimi. Kaj naredi prestrašena, ranjena žival? Piha, napada. Z vsakim stikom s civili, kot pravijo Neromom, se zelo slabo počutijo. Jaz to vidim, ko jih spremljam na razgovor za zaposlitev. Delodajalca niso sposobni gledati v oči. Oni nosijo nahrbtnik neželenosti – da jih nihče noče, da smrdijo, kradejo. Zato psihologom pravim: če se hočete izkazati, pojdite v romsko naselje. Bolj uničenih ljudi ni. Ampak med njimi nas ni, pa če se še tako hvalimo, kako želimo spreminjati svet. Tudi kadar imam predavanje o misijonarjenju med Romi, ne pride veliko ljudi – tudi ne kristjanov. Za predavanje o misijonarjenju na Madagaskarju so pa dvorane premajhne. Mar ni zanimivo, kako dvolični smo?

Z urada RS za narodnosti so vas celo povabili na posvet, kar je dobro.

Res je. Je pa zanimivo, da so imeli v zadnjem dokumentu o romskem vprašanju tudi točko o patriarhatu, da je škodljiv in ga je treba odpraviti. Pa vi res še nikoli niste bili med Romi, sem jim dejal. Oni imajo največji matriarhat, kar jih obstaja! Moških ni – ali so zaprti, zapiti ali zadrogirani. Ko pride ženska k hiši, ni vredna nič, ko dobi otroka, se usede za mizo, ko postane babica, je glavna. Ženske so med Romi glavne. Ko sem se dogovarjal z moškimi glede zaposlitev, se nismo nič dogovorili, nato sem pristopil k starim mamam, pa je bilo rešeno – da bo šel sin delat. V podjetjih sem potem jaz vezni člen med delodajalcem in Romom, nagovorim tudi zaposlene, češ da je povsem običajno, če jih je strah.