revija Jana

»Hrana je ljubezen in ljubezen je v hrani,« tako nekako pravi igralec Vince Vaughn v filmu Nonnas, ki ga trenutno lahko gledamo na Netflixu. Posnet je po resnični zgodbi Joeja Scaravelle, rojenega sicer v Brooklynu, a z italijanskimi koreninami. Leta 2007 je v spomin in zaradi nostalgije po hrani svojih babice in mame odprl restavracijo z nenavadnim konceptom: zaposlil je štiri italijanske none in te so s svojimi izkušenimi rokami pripravljale najljubše jedi svojih družin ter z radoživostjo in ljubeznijo gostom pričarale izkušnjo toplega babičinega ognjišča. Nekaj več kot trideset sedežev v restavraciji je vseskozi zasedenih, čakalni seznam pa se je po predvajanju filma podaljšal. Nič čudnega, babice so postale senzacija na družbenih medijih!

Po ogledu filma obisk New Yorka ne bo popoln brez skoka do Staten Islanda, kamor vsakih 30 minut vozi trajekt iz Lower Manhattana, kjer je Scaravella leta 2007 odprl danes znamenito restavracijo. Zaradi navala ljudi, ki bi bili radi del te  izkušnje, bo obisk v prihodnje treba skrbno načrtovati, še posebej ker so odprti le v petek, soboto in nedeljo.

Promo foto

Hiša z najlepšim razgledom

»Moja starša sta veliko delala, redko sta bila doma, zato je bila babica na čelu našega gospodinjstva,« se spominja lastnik restavracije. Velikokrat sta skupaj kuhala in ustvarjala neverjetne okuse. »Predala mi je italijansko kulturo in kulinarično tradicijo. Spominjam se, kako je vsak dan obiskala tržnico in izbirala najboljšo zelenjavo, odgriznila malo marelice tam, poskusila češnjo tukaj. Ko sem odrasel, sem spoznal, da so tako, kot je ona meni, tudi preostale babice po vsem svetu svojim vnukom predajale svojo zapuščino in kuharske skrivnosti.«

Slovenija

Boleča zasebnost: Bojan Emeršič o svoji dementni mami

Na Staten Island je prišel po naključju. »Neka ženska me je povabila, ali bi samo za hec sedel v hišo z najlepšim razgledom na otoku. Še tisto popoldne sem jo kupil, čeprav se nisem mislil tja preseliti. Nikoli nisem načrtoval odpreti restavracije ali da bi v kakšni delal. Pojma nisem imel, kaj naj počnem,« se spominja, kako je porabil del denarja, ki ga je podedoval. A ob razmišljanju o prednikih, hrani, kulturi se mu je utrnila genialna zamisel. V lokalni italijanski časopis je dal oglas, da išče gospodinjo, ki bi kuhala domačo hrano. Na »avdicijo« jih je sprejel kar v domači hiši.

»Prišle so z možmi, otroki, same, s polnimi pladnji dobrot in hodile za mano, da jih pokusim. Bilo je kot v kakšnem Fellinijevem filmu,« se smeji. Javile so se upokojenke, vdove, babice, žene, ženske, ki niso nikoli kuhale zunaj svojega doma. »Na začetku se je zdelo, kot bi ponovno ustvarjal, kar sem izgubil.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 22, 3. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana

revija Jana