Mateja J. Potočnik

Priča tem zgodovinskim dogodkom so tudi tuji študentje, ki obiskujejo srbske fakultete. Med njimi je Slovenka Ajša Ocvirk, študentka 4. letnika medicinske fakultete v Novem Sadu. »Tuji študentje smo takoj podprli boj srbskih študentov in jim stojimo ob strani,« pravi, a hkrati razmišlja o drugih možnostih študija, če bodo srbske fakultete še dolgo zaprte.

Življenje pred tragično nesrečo na železniški postaji

Ajša si je od nekdaj želela študirati medicino, ker pa ni imela dovolj točk za vpis na ljubljansko medicinsko fakulteto, je eno leto študirala primerjalno književnost in angleščino. Nato pa ji je prišlo na uho, da ima medicinska fakulteta v Novem Sadu oddelek za tuje študente in da se je nanjo mogoče vpisati po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu.

Vse poletje se je pridno učila, opravila sprejemni izpit in bila presrečna, da bo lahko končno študirala za poklic, za katerega utripa njeno srce. Staršem je uspelo zelo ugodno najeti garsonjero v bližini fakultete, Ajša pa se je hitro privadila novemu življenju in uživa v samostojnosti. »Neizmerno sem hvaležna za to možnost,« pravi.

V njenem letniku je nekaj Srbov, študentje iz drugih evropskih držav, pa tudi iz Kanade, Ukrajine in Afrike. Vse, kar potrebuje, ima v mestu kot na dlani. »Vse je blizu, skoraj povsod grem peš, katerakoli točka, do katere moram priti, je oddaljena največ 40 minut. Sicer pa so taksiji zelo poceni, avtobusi pa grozni, zato se z njimi ne vozim.« Na fakulteti ji je zelo všeč, da imajo na razpolago več izpitnih obdobij in si je zato lažje razporediti izpite. »Čeprav so zelo obsežni, imamo tako več časa, da se pripravimo.« Tako je bilo vsaj pred tragično nesrečo na železniški postaji.

"Četudi bomo morda izgubili leto šolanja, je to v kontekstu širše slike popolnoma nepomembno..."

Podpiramo srbske študente! »Po nesreči je bilo v vsem mestu čutiti neizmerno žalost. To je bil čas žalovanja, podobno kot po streljanju na beograjski osnovni šoli pred dvema letoma. Prvič sem bila priča, kako se Srbi zberejo skupaj. V prvih novicah niso zares povedali, kaj se je zgodilo, vendar so vsi vedeli, da je šlo za korupcijo. Po prvih protestih se s tem nisem več ukvarjala, normalno smo hodili na predavanja. Decembra pa se je začelo govoriti o blokadi fakultet in dan, preden se je to zgodilo na medicinski, so povedali tudi tujim študentom. Naša skupna odločitev je bila, da bomo seveda podprli boj srbskih študentov in spoštovali blokado, četudi se ne bomo udeleževali protestov.«

Predavanj torej ni bilo, in ko se je Ajša po božično-novoletnih praznikih januarja vrnila v Novi Sad, je prihajala na fakulteto in se tam učila. Živi zelo blizu dogajanja, zato je bila vseskozi v središču protestov. V znak podpore se je enega od njih udeležila že prvi dan blokade. Prijateljica iz Bosne ji je dejala, da je bila nesreča na železniški postaji le kaplja čez rob in da dajejo ti protesti upanje za spremembe.

»Študentje, ki tam živijo, se borijo za svojo boljšo prihodnost, za lepše življenje, zato je edino smiselno, človeško in humano podpreti njihova prizadevanja. Ne morem reči drugega, kot da spoštujem študente, ki hodijo iz Beograda v Novi Sad in Strasbourg. Ne glede na to, od kod smo, je boj proti korupciji univerzalen. Četudi bomo morda izgubili leto šolanja, je to v kontekstu širše slike, torej da se bo morda izboljšalo stanje v Srbiji, popolnoma nepomembno. Tudi če morda ne bom več študirala v Novem Sadu, upam, da bodo protesti uspešni,« pravi.

Če je kdo nasilen, to zagotovo niso študentje

Nikoli se nisem počutila ogroženo. Živela je naprej dokaj normalno, blokirane ceste in mostovi je niso ovirali. Še nekajkrat se je udeležila protestov. »Nekoč je bil shod vse do železniške postaje, kjer se je zgodila nesreča, na katero je spominjalo ogromno sveč. S traktorji so blokirali ceste, v parku in na cestah so bili ljudje s transparenti. Nekateri z moje fakultete so šli potem tudi v Beograd, ampak na velike shode nisem šla, sem jih pa tiho podpirala. To so mirni, organizirani protesti, nikoli se nisem počutila ogroženo. Je pa malo po tistem, ko sem odšla, nekdo pred fakulteto hotel z nožem napasti študenta. Če je kdo nasilen, to zagotovo niso študentje!«

Zapustila je Novi Sad, a ni še vrgla puške

Ni še vrgla puške v koruzo. Nekaj časa je v upanju, da se bodo razmere umirile in bodo razpisali izpitne roke, še hodila na fakulteto, ko pa ji je postalo jasno, da se bodo protesti vlekli, je Novi Sad zapustila. »Nikoli si nisem mislila, da bodo protesti trajali tako dolgo in da bomo izpustili celo izpitno obdobje. Dobili smo sicer obvestilo, da še vedno razmišljajo, kako bi študij izpeljali, da ne bi izgubili letnika.« Ni še vrgla puške v koruzo.

V primeru, da vrnitev ne bo mogoča, bo študij nadaljevala na ljubljanski fakulteti. Ker pa se pri nas v četrtem letniku začnejo že klinični predmeti, bi se morala ponovno vpisati v tretji letnik, morda bi ji priznali kakšen predmet iz srbskega tretjega, razmišlja.

"S tem bi izgubila dve leti, ampak po drugi strani bi jih tudi v Novem Sadu, če ne bodo rešili tega leta, potem pa bi potrebovala še eno leto za nostrifikacijo diplome. Težko je izgubiti letnik, če nisi za to nič kriv. Moji nekdanji sošolci že pišejo diplome, jaz pa se včasih počutim, kot da sem padla," je čustvena.

Ko doštudira, bi najraje delala na patologiji, travmi ali urgenci, pravi. Trudi se čas študijskega premora dobro izkoristiti in odločila se je narediti vozniški izpit, sicer ga gotovo ne bi vse tja do tridesetega leta, se smeji. V neki zasebni družinski kliniki pa so ji dovolili, da je na določenih oddelkih prisotna na pregledih. »Veliko uslugo so mi naredili in sem jim za to zelo hvaležna!«