Profimedia

Tekst: Sonja Grizila

Leta 1969 sta Yoko Ono in John Lennon 50 državnikom po svetu poslala po dva želoda in zraven pisemce, naj ju posadijo na svojem vrtu in vzgojijo dva hrasta za svetovni mir. Svoja dva želoda je dobil tudi Tito, ki morda sploh ni vedel, kdo sta umetnika, je kasneje povedala njegova vnukinja, toda ideja je bila vsekakor lepo sprejeta. Želoda so posadili v parku na Dedinju, očitno pa je samo eno seme preživelo skrben pregled, ali morda ne vsebujeta česa nevarnega. Hrast menda še zmeraj stoji, preživel je bombardiranje Beograda in od daleč opazuje revolt študentov, ki hočejo mir in priložnost za vse, ne le za nekatere.

Pixabay

Po dolgih letih sem šla iskat posnetek Johna in Yoko iz neke hotelske sobe v Montrealu, kjer sta v pižamah preživljala medene tedne in prepevala »Želiva le povedati, da dajte miru priložnost (»All we are saying is give peace a chance«) – pesem, ki je postala uporniška himna moje generacije in jo v različnih izvedbah pojejo še zdaj; takrat sta tudi razpošiljala znamenite želode. Pesem ni bila nikoli čisto na vrhu lestvic, je pa bila prisotna povsod. Tako kot Bella, ciao, ki smo jo slišali v številnih različicah okrog prvega maja in je ena od najbolj raziskanih pesmi nasploh; med partizane se je menda razširila s polj, kjer so prezeble ženske bose brodile po vodi in sadile riž. Zdaj je ena izmed najbolj prepoznavnih uporniških pesmi in le malo je narodov, ki je ne prepevajo, pri nas v izvirniku, večinoma pa prevedeno. Naučila sem se je v študentskem domu …

Seveda me mika, da bi razpredala o vseh neslanostih, ki smo jih poslušali pred referendumom o dodatkih k pokojninam vrhunskih umetnikov, za kar bi potrebovala ogromno prostora. Toda vse ljudi na tem ljubem svetu nas ta hip vsekakor veliko bolj zanima mir brez bomb in topov, saj so napovedi o tretji svetovni vojni vse bolj zlovešče. Analitiki pravijo, da četudi se bosta dve jedrski sili (recimo Indija in Pakistan) zares spopadli, to do nas ne bo seglo. Saj sta tudi Gaza in Ukrajina še kar daleč, a ne? In kaj sploh je mir v tistem drugem smislu, ki ni aktivna vojna? Tudi Severni Korejci imajo mir, niti pisniti si ne upajo, živijo pa v takšni blaginji, da je naš prag revščine zanje vrh razglednega stolpa.

Mir je lahko marsikaj; v ruščini ima ta beseda dva pomena: prvi je enak kot pri nas, drugi pa pomeni »svet«. Mir v svetu, kako lepo! In kako ironično – na proslavi 80. obletnice osvoboditve 9. maja v Moskvi se je zbral le majhen šopek diktatorjev, čeprav je takratna Sovjetska zveza ogromno prispevala h koncu druge svetovne vojne.

Dobili smo papeža, ki je v svojem uvodnem nagovoru mnogokrat omenil besedo »mir«. Trump mu je takoj čestital, ponosen, ker je papež Američan. Ampak mi, ki smo spremljali ceremonial, nismo preslišali, da je papež govoril v latinščini, italijanščini in španščini, ne pa tudi v svoji rodni ameriški angleščini. Sporočilo čez Atlantik, da Leon XIV. ne bo podlegel trampovski surovi bahavi moči, kot ji ni Frančišek? Molimo, da bi bilo tako. In kakšna pesem o miru, ki nikakor ni več samoumeven, bo tudi dobrodošla. Saj vemo, kako nam umetnost lahko odpira oči in srce.

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 19, 13. maj 2025.

revija Jana