Mateja Jordović Potočnik

Naslov pesmi, ki jo je Klemen Slakonja posvetil svoji partnerici Mojci Fatur je How much time do we have left (Koliko časa nama je še ostalo), saj je pisal o času njene težke bolezni. Zato je bilo logično, da moramo oba izprašati o tem, kako sta se počutila v tistem najbolj temnem obdobju, pa tudi tem, ali bi si želela vedeti, koliko časa še imata zdaj. Čeprav sta oba že dobro poznana v javnosti, sta ta izjemna ustvarjalca, ki si med pogovorom dopolnjujeta izjave, se šalita in veliko smejita, razkrila še nekaj podrobnosti. Tudi o Klemenovi odvisnosti od videoiger, ki so mu bile v uteho v najbolj temnih trenutkih.

»Ko se pričakovani uspeh ne zgodi, lahko padeš v črno luknjo, ampak jaz imam Mojco, ki me potegne ven.« Klemen Slakonja

Takoj po zmagi na Emi ste objavili posnetek predelav evrovizijskih zmagovalcev, zato domnevam, da imate načrt, s katerim boste – kot so že Joker Out – kar najbolj izkoristili Pesem Evrovizije. Je tako?

Klemen: Neke zamisli so, ampak sem dal že toliko finančnega vložka v predpripravo, da zdaj čakam kakšna sredstva morebitnih sponzorjev, zato mi je težko delati kakršne koli visokoleteče načrte za naprej. Sicer pa bo sledil album pesmi, s katerimi se bom prvič predstavil čisto brez mask. Album je v celoti v angleščini, namenjen pa je Slovencem, tujcem, vsem prebivalcem tega planeta, ki bi ga bili pripravljeni poslušati. Pisal sem o svojih izkušnjah, doživljanjih in mislim, da ljudem lahko vlije upanje.

Že takoj po Emi ste skoraj pregoreli. Boste zdržali do Pesmi Evrovizije? 

Klemen: Takrat je bilo res pestro … V roke ti dajo kristalni pokal, v tistem pa že čaka vrsta novinarjev, ki sem jim dve uri in pol odgovarjal na ena in ista vprašanja … Niti se nimaš možnosti zahvaliti ekipi in se poveseliti. Morda bi bilo bolje, če bi v prihodnje po Emi organizirali tiskovno konferenco, da bi se odgovarjalo vsem hkrati. To bi bilo manj izčrpavajoče tako za zmagovalce kakor za novinarje.

Mojca: Niti 15 minut ni imel zase, da bi sploh predelal, kaj se je zgodilo! Do druge ure zjutraj je odgovarjal novinarjem. Sicer pa sem videla, da so bili tudi novinarji, ki so morali dolgo čakati, precej nejevoljni. Po zmagi je imel veliko obveznosti, zdaj pa počasi prihaja k sebi, mi pa skrbimo zanj, da spi, kakovostno je …

Klemen: Pa Mojca mi vsak večer prebere pravljico za lahko noč. (smeh)

Mateja Jordović Potočnik

Pravljico verjetno poslušate skupaj z otroki? Mojca je že povedala, da se znate čisto zatopiti v igro. Bi rekli, da nimate le treh, ampak skupaj s Klemnom štiri otroke?

Klemen: Hvala, mami. (nasmešek)

Mojca: A si užaljen, če tako rečem? Meni se to zdi lepa lastnost, da tako padeš v igro, česar jaz ne znam več …

Klemen: Zdaj že pogrešam več igranja in kakovostnega časa z otroki … Je pa res, da če se igram, izključim vse in sem povsem v igri.

»Jaz ga mehčam, on pa meni daje več reda in discipline.« Mojca Fatur

Vajina družina je – kot jih je danes veliko – sestavljena. Mojca ima hčerko iz prejšnje zveze, sinova sta vajina. Sta razmišljala o tem, ali je med otroki kaj ljubosumja, ker nimajo istega očeta?

Mojca: Mislim, da nimamo težav. Kadar sem se z Milo pogovarjala o tem, nisem opazila, da bi jo karkoli motilo. Itak jo je Klemen že od začetka imel rad, kot bi bila njegova. Vendar se dobro razumemo tudi z njenim očetom in njegovo družino. Najina fanta sta tudi zelo dobra prijatelja z njegovim sinom.

Klemen: So tipični bratje in sestre, ki se imajo neskončno radi in se neskončno nažirajo med sabo. Enkrat se pogrešajo, potem se po petih minutah skregajo – pač običajen otroški odnos.

Zdaj vama moram povedati, da se je Katja Pegan zmotila, ko je vam, Mojca, rekla, da zaroka traja neskončno, saj naj bi veljala samo eno leto. Vidva sta se zaročila že leta 2010, pa se še vedno nista poročila!

Mojca: Kaj res? Uh … So bile pa cele kolobocije z zaročnim prstanom. Klemen je Barbko Cerar prosil, naj posodi prst, da bo imel za mero, ampak njena roka je precej večja od moje …

Klemen: Česar takrat nisem opazil. Prstan sem naročil na spletu pri priznanem britanskem oblikovalcu nakita, ki ga Mojca obožuje. Ker je bil prevelik, sem ga torej poslal nazaj in naročil novega, najmanjšega, kar so jih imeli. Pa ji je bil tudi ta prevelik! Potem pa je Mojca rekla, da bo najbolje, če ga neseva kar k zlatarju zožat. 

Mojca: Prstan je krasen, tak droben venček cvetlic. Zlatar je spodnji del rahlo navijugal in zdaj je videti kot vitice. S poroko pa čakava, da se bo še kakšen od otrok poročil in bova potem zastonj prišla skozi! (se zakrohota) No, resnično niti enemu niti drugemu poroka ni nič več kot samo papir. Če imaš otroke, družino, je zame to že zakrament …

Klemen: In kaj bi naredila s priimki, bi bila Slakur ali Fakonja?

Omenila sta stroške poroke, prej je Klemen govoril o tem, da čaka na kakšne pokrovitelje … Življenje na svobodi – pred leti sta oba pustila redno službo v gledališčih – verjetno ni preprosto?

Klemen: Moram potrkati in reči, da v bistvu zelo dobro živimo, ampak zagotovo ne od ogledov na YouTubu, da ne bo pomote! Nekje so pisali, da bom ali celo da sem že prvi YouTubov milijonar pri nas, kar bi bilo super, vendar se bojim, da se to na račun te platforme ne bo zgodilo. Ne šteje namreč samo število ogledov, dobiček prinese samo gledalec, ki pogleda še oglas! Poleg tega je pomembno, v kateri državi je, saj so ogledi v Ameriki vredni več kakor pri nas, na primer. Govorimo pa o centih na en tak ogled.

V vseh teh letih sem gradil svojo blagovno znamko in sem si zato lahko postavljal višje cene za nastope. S tega vidika je to spremenilo moje prihodke, ne pa še v tej meri, da bi bil milijonar. Bom pa vesel, ko bom to postal!

Pa si želita postati milijonarja? 

Klemen: Seveda si želim postati milijonar, sploh da mi ne bi bilo treba skrbeti za sredstva za različne ideje, ki bi jih lahko uresničil. Vsekakor sem izgubil veliko energije, da sem prepričeval morebitne sponzorje …

Mojca: Midva nimava želje po ‘preseravanju’. Denar trošiva za ustvarjanje. Tudi nasploh je lepo imeti finančno varnost, da si sam svoj gospodar. Odkar sva dala odpoved v gledališču, živimo bolj svobodno, s financami smo bolje, več časa imamo drug za drugega. Vsega pozitivnega je več, čeprav je bilo veliko opozarjanja. Ampak saj poznate pregovor: kdor ne riskira, ne profitira! 

Klemen: Seveda nimajo vsi privilegija, da bi si to lahko privoščili. Sam sem veliko let garal na televiziji vzporedno z gledališčem, da sem si do neke mere ustvaril ime in sem lahko tvegal.

Se vam zdi prav, da korporacije (npr. Google, You tube) poberejo skoraj ves dobiček, nekaj malega pa razdelijo ustvarjalcem z vrhunskimi vsebinami, kot ste vi?

Klemen: To je res, po drugi strani pa tako omogočajo, da ljudje pokažejo talent svetu. Še pred dvema desetletjema je bilo nepredstavljivo, da kdo uspe brez podpore založbe. Ker je bilo že kar nekaj ljudi, ki so tako zgradili kariero, se tudi sam opogumiš in si pripravljen vložiti denar. Ko se uspeh, ki ga pričakuješ, ne zgodi, sicer lahko padeš v črno luknjo, ampak jaz itak imam Mojco, ki me potegne ven.

Izvrstno je, da lahko drug drugemu pomagata v takih težkih trenutkih. Očitno sta res popoln par, je tako?

Mojca: Imava zelo enake vrednote, čeprav sva si precej različna. Če sem jaz bolj furjasta, je Klemen zelo strukturiran. Zdi se mi, da ga jaz mehčam, on pa meni daje več reda in discipline.

Klemen: Res sem zelo strukturiran pri projektih. Tudi za ta album sem si prav namensko vsak dan vzel najmanj 20 minut za pisanje pesmi. Če tega nisem naredil, nisem bil pomirjen. Sicer pa me je Mojca prepričala, da se vpišem v spletno akademijo za pisanje glasbe in začnem ustvarjati avtorska besedila. Ko sem z mentorji razpravljal na Zoomovih sestankih, sem spoznal, da je najboljše črpati iz lastnega življenja. Potem sem iskal močne zgodbe, ki so me zaznamovale, in nisem mogel mimo njene bolezni …

Sta vedela, da veliko moških sploh ne zmore stati ob strani partnerki, ki je resno bolna? Torej to, da je Mojca imela tako podporo pri vas, ni samoumevno.

Klemen: Čutil sem, da moram pomagati. Začelo se je sicer prav mesec in pol po tem, ko sem objavil imitacijo Putina, ki je bil velika YouTubova uspešnica. Imel sem občutek, da sem na poti do izjemnega uspeha in da moram izkoristiti ta val. Zato sem vse upe polagal v imitacijo Donalda Trumpa. Ne vem, kaj sem mislil, verjetno da bodo Američani rekli: ‘Glej tega modela iz Slovenije, dajmo ga povabiti k nam, dajmo mu ves denar tega sveta!' Zdelo se mi je nujno, da bi lahko finančno preskrbel družino, da bi razbremenil Mojco.

Mojca: Tudi za primer, če bi potrebovala kakšne drage terapije in podobno.

Klemen: Vse upe sem polagal v to, ampak uspeh videa o Trumpu je bil daleč od pričakovanega. Vsi ameriški komiki so v tistem obdobju na veliko objavljali na račun Trumpa in video ni dosegel uspeha videa o Putinu. Takrat sem moral stopiti korak nazaj. Veliko sem se iz tega tudi naučil, vendar sem tudi padel v največjo črno luknjo dotlej. Takrat mi je bilo najtežje in me je pravzaprav Mojca potegnila ven.

Klemen, če povzamem, se sliši tole tako: vaši partnerki rečejo, da umira, vi pa travmirate zaradi neuspeha v karieri.

Klemen: Prav zato – verjel sem, da bom tako veliko zaslužil in vse uredil!

Ampak niste imeli čarobne palice in niste mogli odpraviti vseh težav. Kako ste se potem rešili iz te črne luknje in kdaj ste ugotovili, da je za Mojco pomembno samo, da ji stojite ob strani?

Klemen: Mojca me je rešila, dobesedno me je vlekla iz črne luknje. Zaradi svojega stanja je gledala razne posnetke, meditacijske videe in podobno, tako da sem se tudi jaz umiril in spet videl smisel, saj se mi je takrat zdelo, da brez nje moje življenje ne bi imelo nikakršnega smisla.

Mojca: Neskončno sem mu hvaležna za vso podporo. Predvsem ima Klemen res zelo visoka pričakovanja do sebe in do vsega, kar počne, zato ga to tako prizadene. Zame je bilo najbolj pomembno, da ni nikoli podvomil o mojih odločitvah, niti ko sem se odločila za drugačno zdravljenje.

Mateja Jordović Potočnik

Ta odločitev je bila pogumna. Danes sicer vsi mislijo, da zase vedo najbolje, ampak znanstveniki se s tem ne strinjajo in pravijo, da je prav nasprotno. Če bi se odločali najboljše zase, nihče ne bi pil ali kadil, pa introvertirani ne bi iskali dela na daljavo, saj jih to čez čas naredi še bolj asocialne …

Mojca: Res je. Nihče si ne želi iz cone udobja. Vsak dan dobim ogromno sporočil neznancev, ki me prosijo za nasvete. Res si skušam za vsakega vzeti čas po svojih zmožnostih. Vsem bolnim rečem, da je prva stvar postaviti telo: začeti redno spati, se gibati, delati vaje za moč, temeljito razstrupljanje telesa in sprememba prehrane … Ko čez čas preverim, ali so me ubogali, pa odgovarjajo, da tega ne zmorejo! Jaz sem res takoj pometla z vsem nezdravim. Ni bilo preprosto, a vedela sem, da bom edino tako lahko ozdravela.

Kako vaju je ta bolezen spremenila?

Mojca: Še bolj naju je povezala. Skupaj sva rasla, saj je tudi Klemen občasno šel z mano na kakšno delavnico. Predvsem pa je zelo odprto sprejel vsa nova spoznanja.

Klemen: Niti nisem imel izbire, kot da rastem skupaj z njo, saj bi sicer verjetno šla vsak svojo pot.

Si želita vedeti, koliko časa vama je še ostalo, glede na to, da je tak naslov vaše pesmi? Bi bilo dobro imeti datum, da bi vedeli, kdaj lahko začnemo zapravljati prihranke in podobno?

Mojca: Jah, to, da bi vedeli, ali imamo dovolj prihrankov in kdaj lahko nehamo s službo, bi bilo sicer dobro, vendar sem raje v negotovosti. Dejstvo pa je, da bi vsak dan morali živeti, kot da je zadnji.

Vama to uspeva?

Klemen: Po Mojčini bolezni sva se zelo spremenila. Več pozornosti namenjava temu, kako preživljava svoj čas. Zdaj poskrbim, da imam dovolj časa, ki ga preživim z Mojco. Enkrat na teden si vzameva dan, ki ga imava zase in nič ne delava. Enkrat na mesec greva nekam za konec tedna najmanj enkrat na leto na tedenski dopust. Vsekakor si po taki preizkušnji bolj zavesten glede življenja, časa, energije, odnosov … Smo pa ljudje naravnani, da nas hitro odpelje nazaj na stare poti, tako da se včasih ustavim in si rečem, kako je mogoče, da spet trošim energijo za nepomembne stvari. Ena od takih je bilo igranje videoiger, moja otroška odvisnost, ki mi je tudi v začetku Mojčine bolezni omogočila odmik od resničnosti. Potem pa sem se vprašal, kje želim biti čez pet let, in spoznal sme, da tako ne bom uresničil ciljev. Tako sem to odsekal iz vsakodnevnih opravil in to zamenjal s pisanjem. 

Vas je motilo, da se Klemen zateka v igre?

Mojca: Nikoli mu nisem žugala, je pa vedel, da je to zame bedarija. Niti sinova ne igrata igric, edino vsak teden si skupaj s Klemnom vzamejo eno uro, ampak to je drugače, saj gre za njihovo druženje in povezanost.

Klemen: Res je, to je zdaj drugače kot takrat, ko so bile zame pobeg. V videoigre nisem bežal samo zaradi Mojčine bolezni, ampak tudi prej, kadar sem recimo prišel domov po predstavi ali vaji, kjer nisem najbolj užival. Težava je, da igranje nikoli ne traja samo pol ure, ker te pač potegne. In potem greš spat ob nenormalnih urah, ne spiš dobro in se naslednji dan slabo počutiš in si hitro v začaranem krogu, iz katerega težko izstopiš.

Ampak vam je uspelo! Imata danes še kakšno odvisnost ali sta odvisna samo še drug od drugega?

Mojca in Klemen: Točno tako!

Prispevek je bil objavljen v reviji Jana, št. 9, 4. marec 2025.