Urška Krišelj Grubar

Bil je ponedeljek. Z vlakom sem se peljala iz Sežane v novo Gorico. S seboj sem imela knjigo letošnje nagrajenke Prešernovega sklada Nataše Kremberger Po vsej sili živ. Ni lepšega od branja dobre knjige na vlaku. Tokrat mi ni bilo dano. Tik preden je vlak zahupal in naznanil odhod, so vse sedeže do zadnjega napolnila telesa, nabita z neizmerno energijo. Nemogoče je bilo ob njih zreti v knjigo, pa če je še tako dobra. Prisluhnila sem njihovim zgodbam. Zgodbam 62 dolenjskih upokojencev, med njimi jih je imel najstarejši nekaj čez 90. Tiste, ki niso mogli na vlak zaradi določenih ovir, so pripeljali s kombijem.

Urška Krišelj Grubar

Nasproti mene sedeta dve dami, eni začne zvoniti telefon. Kličejo jo iz trgovine na Dolenjskem. Dobili so nekaj, kar je že dolgo časa čakala. Izvem, da krompir. Sorto mirabel. Najboljšo. Menda da takoj, ko jo dobijo, poide, ker je to najboljši krompir. Takoj ko se po vagonu izve, da je mirabel na zalogi, sosed na desni začne pripovedovati recepte, kako pripravi najboljšo jed iz tega krompirja z mesom. Ne olupi ga, v tem je posebnost, samo umije ga in razreže na štiri kose, ko ga da kuhati, in potem ga s prekajeno mleto papriko peče skupaj z mesom. Okolica začne pripovedovati recepte, vsak še kaj doda. Pet ur bodo preživeli na vlaku, samo da bodo prišli iz Dolenjskih Toplic do Nove Gorice, evropske prestolnice kulture.

Vsak mesec na izlet z vlakom

Gospe, ki sedita nasproti mene, se mi zdita še posebej mladostni. Izvem, da sta Slavka in Cirila. Cirila v sončni rumeni jopici je sijoča vodja sekcije za razvedrilo (kamor spada tudi sekcija za kulturo). Pove, da vsak mesec gredo nekam z vlakom. Da jih celodnevni izlet stane pet evrov in še en dodaten evro, ker pri železnici naročijo dodaten vagon. Jih je pač veliko.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 9, 4. marec 2025.

revija Jana