Robert Balen

»Bodimo prijatelji, radi se imejmo, svet bo veliko lepši, če bomo pomagali drug drugemu,« je povedala naša nova Slovenka leta, dolgoletna prostovoljka na Onkološkem inštitutu, bojevnica za lajšanje stisk otrok z rakom in ljubiteljica zdravilne glasbe za dušo Jolanda Grom Ravnikar, ki ni mogla skrivati solza sreče in je od ganjenosti na odru komaj lahko spregovorila, ko je k sebi trdno stiskala kipec. Njeno poslanstvo je pomagati, to jo napolnjuje in osrečuje. Veliko lažje daje, kot sprejema, ni čudno torej, da bi svoj kipec najraje razdelila na štirinajst delov in med vse kandidatke. Če povzamemo besede urednice Melite Berzelak: »Dobrodelne koncerte je začela prirejati, da bi upravičila nagrado predsednika republike, bog ve, kaj nas čaka sedaj, ko je postala Slovenka leta!«

Jure Klobčar /MPA

Kako ste se počutili, ko ste kot nova Slovenka leta odhajali na oder?

Ko sem zaslišala svoje ime, nisem mogla verjeti svojim ušesom, srce mi je razbijalo, noge so se mi tresle, in ko sem prišla na oder, sem si rekla: Joj, Jolanda, kaj boš povedala? Bila sem ganjena. Še vedno ne vem, kaj sem rekla. Sem kar zablokirala, ko sem pred sabo videla to množico ljudi, ki stojijo in mi ploskajo. Ganjena sem in sploh še ne morem dojeti, da sem Slovenka leta. Ko sem pogledala vse te kandidatke pred sabo, sem si mislila, jaz sem sicer dobila kipec, zmagovalke pa smo vse! Vsaka dela dobro na svojem področju.

Vaše življenjsko vodilo je, da ni nikoli prepozno za uresničitev svojih sanj, samo verjeti moraš vanje in zanje seveda tudi delati. Sami ste si jih začeli uresničevati po petdesetem letu. Najbrž si je vsaka od kandidatk na tihem želela postati Slovenka leta. Vam se je želja uresničila. Ste si kdaj mislili, da bo tako?

Tega si pa res nikoli ne bi mislila, ker nisem nikoli delala za to, da bi bila prepoznavna. To, kar delam, delam s srcem, to mi zadostuje in me zadovolji. Ko osrečim nekoga drugega, mi je lepo. Vesela sem, da me je toliko ljudi opazilo, da sem zdaj Slovenka leta (nasmeh s solzami v očeh). To je zame ogromna čast in velika spodbuda, da bom delala še bolj s polno paro in še z večjim veseljem. Ta potrditev mi je dala krila in še več poleta. V sebi imam toliko adrenalina, tako rada delam, zdaj bom pa še bolj. Samo da bom zdrava.

Ali ste v zadnjem času, odkar ste bili nominirani, odkrili kaj novega o sebi?

Mogoče sem bolj samozavestna, pokončna in imam še več energije. Še bolj sem ponižna in predana. Ljudje so me opazili, zato čutim še večjo odgovornost do tega, kar počnem.

Robert Balen

Katere so po vašem nujne spremembe na področjih, kjer delujete?

Opažam, da je premalo prostovoljcev. Vsepovsod jih potrebujejo, ne samo na onkologiji. Ko pridem na onkologijo in vidim, kako se me bolniki razveselijo, ker v tej svoji stiski, duševni in telesni bolečini potrebujejo nekoga, ki jih posluša, potolaži, objame, prime za roko ali je samo tam, ob njih, to še z večjim veseljem počnem. Želim si, da bi se čim več ljudi usposobilo za prostovoljce, da bi s tem širili sočutje in spreminjali svet. Ne potrebujemo umetne inteligence, temveč osebni stik. Verjamem v moč sodelovanja in sočutja. Če bi imela moč, bi se zavzela za boljšo oskrbo bolnikov in podporo prostovoljcem, saj vem, kako pomembni sta toplina in človečnost pri spoprijemanju z najtežjimi trenutki v življenju.

Kako bi ljudi spodbudili za prostovoljstvo?

To moraš preprosto čutiti. Moraš biti močan, vztrajen in imeti določene življenjske izkušnje. Mene je tega naučilo življenje. Ko to delam, se kalim in postajam še bolj odprta za pogovore, ki so za marsikoga danes še vedno tabu. Vedno več se pogovarjamo o minljivosti, da je življenje in je smrt. O smrti se premalo pogovarjamo.

Nagrado ste prejeli na 8. marec, dan žena. Ste v svojem življenju kdaj doživeli ponižanje ali šikaniranje, ker ste ženska?

To je praznik, ki nas ženske spodbuja, da se še bolj povežemo, da samozavestno posežemo po najvišjih položajih, ker smo sposobne in si to zaslužimo. Minili so časi, ko smo bile samo za štedilnikom! Sama sem to razlikovanje med moškimi in ženskami doživela na začetku svoje kariere, ko sem se zaposlila kot policistka. Moški so mi velikokrat rekli, naj delam tako kot oni, če sem se odločila za to službo, češ saj si želiš biti emancipirana! Sem morala biti kar tiho in delati. Na začetku je bilo težko, potem sem se pa navadila.

Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 11. marec 2025.

revija Jana