Zarja Jana

»Na tej poti, ki je od mene terjala neznosne fizične bolečine, sem spoznala, da sem močna ženska, ki bo zmogla čez vse ovire, ki me še čakajo v življenju.« V zadnjih letih jo je doletelo veliko hudega. Hčerkina težka prometna nesreča, trajna poškodba kolena, rak dojke in moževa diagnoza Parkinsonova bolezen. »Ko greš čez tako težke trenutke, se pokaže, iz kakšnega testa si. Zame je imelo kolesarjenje tudi simboličen pomen. Kolo se namreč vedno vrti naprej.«

Tvoje kolo se je usodno zavrtelo pred 37 leti, ko si kot dvajsetletna študentka fakultete za šport priletela v ZDA. Kaj te je pripeljalo tja?

Na fakulteti je bilo v navadi, da smo študentje šli pozimi za nekaj časa smučat v tujino. S kolegico sva želeli iti v Kanado poučevat smučanje. Ker nisva dobili vizuma, je ideja padla v vodo. Nazadnje sem sama odpotovala v ZDA. V New Jerseyju sem imela sorodnike, ti so mi poslali garantno pismo.

Zime je bilo konec, ti pa si ostala. Kljub temu da si doma dosegala lepe rezultate v smučanju. Leto pred prihodom v ZDA si postala jugoslovanska državna prvakinja v smuku, obetala se ti je tudi udeležba na olimpijskih igrah v Sarajevu.

V Sarajevo nisem šla, ker so se odločili, da nas bo na olimpijadi zastopala samo moška smukaška ekipa. So me pa v ZDA sprejeli na University of Nevada v Renu, kjer so imeli močno smučarsko ekipo. Prav točke FIS so mi odprle pot nanjo. Tam sem se vpisala še na študij psihologije.

Potem si spoznala prvega moža in si ob jezeru Tahoe v dolini Squaw Valley, pod smučiščem v visokih gorah Sierra Nevada, ustvarila družino in ostala.

Ko sem zanosila, sem se odločila, da ostanem. Z bivšim možem imava dve hčeri, 32-letno Matejo in 29-letno Jano, ter sina Tilna, ki ima 26 let. Sem tudi že babica Matejini hčerki Hazel Hani Darling. Otrokom sem dala slovenska imena, vsi tudi govorijo slovensko. Eden od razlogov, da moji otroci znajo slovensko, je tudi ta, da smo bili ves čas zelo povezani z mojo družino. Starši in brat z otroki so pogosto prihajali k nam na obiske. Starša sta mi tudi veliko pomagala pri varstvu otrok, sploh po tem, ko sem se ločila.

Si se preživljala z učenjem smučanja?

Nisem. Smučanje sem učila predvsem zato, da sem otrokom lahko omogočila brezplačno smučanje. Smučarija v ZDA je zelo drag šport, ki si ga večina ljudi težko privošči. Ker sem bila trenerka, so bili moji otroci lahko brezplačno člani smučarske ekipe. Z možem pa sva denar služila kot zastopnika znanega podjetja, ki se je ukvarjalo s prodajo pripomočkov za šport. Po ločitvi sem še nekaj časa delala v tem podjetju, potem sem ustanovila svoje, ki se ukvarja s prodajo čajev.

Vajin zakon se je končal po 15 letih.

Res je, čeprav sva se s Tomom dejansko ločevala že zadnjih deset let. Naporna leta so bila. Potem ko sem ostala sama s tremi otroki, je bilo pa kar težko.

Dve leti po ločitvi si se zaljubila v Jima, ljubezen tvojega življenja. Leta 2008 sta se poročila. Ko se ti je življenje ravno nekoliko umirilo, je leta 2012 usoda kruto posegla v tvojo družino.

Mateja, bila je na magistrskem študiju in se je vračala domov, je med potjo doživela prometno nesrečo. Tako hudo je bilo, da nismo vedeli, ali bo preživela. To so bili najtežji trenutki v mojem življenju. Leto dni je trajalo, da se je spet postavila na noge.

Štiri leta pozneje je nesreča doletela tebe. Kaj se je zgodilo?

Med smučanjem sem si pretrgala križne kolenske vezi. Potem pa so mi pri operaciji trajno poškodovali femoralni živec. Od takrat zgornje mišice na desni nogi ne čutim več.

Ko si okrevala po operaciji, bilo je tik pred podelitvijo Janine diplome, si v dojki zatipala bulo.

Raka na dojki so mi odkrili, ko sem bila še na berglah in hodila okrog zdravnikov, ki so iskali možnost za rešitev poškodovanega živca. Ko se je začelo zdravljenje raka na dojki, operacija in kemoterapije, sem se nehala ukvarjati z nogo. Vendar to še ni bil konec mojih zdravstvenih težav. Na kolonoskopiji so zdravniki odkrili, da imam celo črevo polno polipov. Edina rešitev, tako so mi razložili, je popolna odstranitev črevesa. 2. junija 2017 bi morala na operacijo. Dan pred tem sem Jimu povedala, da ne zmorem več. Bolnišnice so me popolnoma izmučile. Če bi si dala odstraniti črevo, bi to pomenilo konec mojega tedanjega življenja, ki je bilo močno povezano z različnimi športi. Takrat sem se odločila, da bom čas, ki mi je še namenjen, preživela čim kakovostneje.

Medtem te je zadela še ena težka novica.

V času, ko sem se z zdravniki pogovarjala o odstranitvi črevesa, se je zgodilo, da se je Jim začel nenadoma tresti, naenkrat ni mogel več govoriti, imel je tudi probleme z želodcem. Prepričana sem bila, da je v stresu zaradi mojih zdravstvenih težav in preutrujen, ker je bila za nami res težka zima, najhujša v zgodovini jezera Tahoe. Jim je imel takrat podjetje, ki se je ukvarjalo tudi z odstranjevanjem snega. Dolgo je delal po 16 ur na dan, tudi ponoči. Na žalost se je izkazalo, da za njegove težave nista kriva niti preutrujenost niti stres. Jim je že sam posumil, da ima Parkinsonovo bolezen. Nevrolog je njegove sume potrdil.

Več v reviji Zarja Jana, št. 34, 24.8. 2021