Shutterstock

Z neko drugo babico sva sedeli na klopci nad podmornico v parku vojaške zgodovine v Pivki in čakali na svoje vnuke, ki so bili na vodenem ogledu tega tehnološkega čuda. Ona najbrž ni dobila od svojega devetletnika, ki je navdušeno skakal okrog vojaškega železja, preveč zapletenih vprašanj. Moja dva gimnazijca pa sta terjala dodatne obrazložitve, ko sta brala pojasnila ob bogatem slikovnem in filmskem gradivu, saj je marsikaj od tistega tudi del moje zgodovine. Vse pa ne. Koliko časa lahko generacije, ki niso doživele vojne, ohranijo naučen spomin na bogato dokumentirana grozodejstva?     

Moja generacija je preklemansko malo vedela o prvi svetovni vojni, čeprav smo se o njej seveda učili, a je bila predaleč od izkustva naših staršev. Kar vprašajte svoje bližnje, kdaj se je začela in kdaj končala. Pred leti sem se spraševala, zakaj imajo v Belgiji po nekaterih mestih v parkih veliko vrst gojenih makov, ki niso zelo trajna roža, večinoma cvete le en dan. Travniški mak pa le nekaj ur. Povezave ni bilo težko najti – mak je namreč simbol prve svetovne vojne; mineva 110 let, kar je kanadski častnik, kirurg in pesnik John McCrae napisal slavno pesem Na poljih Flandrije, v kateri ima mak glavno vlogo – cveti med vrstami grobov zavezniških vojakov in je bil morda zadnje, kar so videli, preden so izdihnili. Vsakega 11. novembra, na dan, ko se je vojna končala, si velik del Evrope pripenja na prsi papirnati mak kot spomin in opomin »nikoli več«. Spomin se še nekako ohranja, »nikoli več« pa se je ponovil že čez dvajset let in se še zmeraj dogaja.

Tisti dan, ko smo se izobraževali v Parku vojaške zgodovine, je bil 11. julij in velik del Bosne, pa tudi drugih delov nekdanje skupne države si je pripenjal na prsi bel kvačkani cvet z zelenim prašnikom – imeli so ga tudi vsi trije sogovorniki v Omizju na nacionalki, ki so se pogovarjali o tridesetletnici pokola v Srebrenici. Pred petnajstimi leti so spominski cvet ustvarile ženske iz Gračanice in postal je tako močan simbol kot flandrijski mak, le da na bolj omejenem območju. Papirnati mak simbolizira tragičen nesmisel vojne, čipkasti cvet pa zločinskost genocida, ki je še nekaj hujšega, saj pomeni iztrebljanje ljudi brez možnosti, da se branijo. Klavci pa se (za zdaj žal uspešno) branijo, zakaj je to nujno – ker da so sami ogroženi. To vendar poslušamo in gledamo vsak dan! Kakšen cvet bodo morda nekoč na prsih nosili Palestinci?  

No, isti dan, ko smo se mi potikali po izjemnem Parku vojaške zgodovine, so se sestali ustavni pravniki in pojasnjevali ljudstvu (in politiki), kako je mogoče razvozlati kolobocijo okrog referendumov o višini prispevka za oboroževanje in o izstopu iz Nata. Kar je bila spet lepa priložnost, da z vnukinjo in vnukom pokomentiramo sedanjost in prihodnost tega norega sveta. Meni se čas izteka, pred njima je še vse. Kaj?

Pred letali, tanki, havbicami in čolni v Pivki so naslonjeni napisi »plezanje na eksponate ni dovoljeno«. Obšla me je misel, da ima človeštvo pravzaprav eno samo možnost – da orožje pospravi v vojaške muzeje, kjer bo poleg opozorila, naj se ne pleza na eksponate, pisalo tudi, da so vse to izdelali primitivni predniki. Tistih pet odstotkov BDP oziroma še precej več pa bo treba vložiti v uničeno okolje, hrano in energijo. 

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 28, 15. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana