Kaj takega bi pa znalo človeka pripraviti do tega, da začne znova verjeti, da ima evrovizijska popevka še kakšen smisel. Da dobre pesmi še obstajajo in celo najdejo pot na evrovizijski oder. In je seveda popolnoma jasno, o čem govorimo – o zmagovalni popevki letošnje Evrovizije Ljubiti za dva. O tisti jazzovsko obarvani baladi, popolni mešanici topline, hrepenenja in otožnosti, ki udari naravnost v srce. Brez migajočih ritk, brez posebnih učinkov, brez animacije, podivjanih lučk in spremljevalnih vokalov – samo godala, klavir in glas pevca v črnem. In sploh ni treba znati portugalsko, da vam ob njej navrejo solze v oči.

Slovenski prevod samo potrjuje čustva, ki so privrela že ob glasbi in čarobnem glasu Salvadorja Sobrala:

Če nekega dne kdo vpraša zame,

povej, da sem živel le za to,

da sem te ljubil.

Pred teboj

sem zgolj obstajal,

utrujen, ne da bi imel kaj dati.

Ljubljena moja,

usliši moje molitve.

Rotim te, vrni se, vzljubi me spet.

Vem, da človek ne more ljubiti sam,

morda se me boš sčasoma spet naučila ljubiti.

Če pa se tvoje srce noče predati,

če noče čutiti strasti, če noče trpeti –

brez načrtov za naprej

lahko moje srce ljubi za dva.

In tako je neke lepe majske sobote po 53 letih poteptanih upov in v 49. poskusu Portugalska prvič zmagala na Pesmi Evrovizije – pred tem je bila njena najboljša uvrstitev šesto mesto leta 1996. In vsega sta kriva mladenič s čopkom na vrhu glave, sedemindvajsetletni Salvador Sobral, in njegova dve leti starejša sestra Luisa, ki je napisala glasbo in besedilo. In ki je skoraj morala peti za dva, nekaj časa je namreč Salvadorjev nastop v Kijevu zaradi njegove bolezni visel na nitki. Zelo skrivnostno je bilo, uradno o njegovi bolezni niso nič rekli in napisali, iz intervjujev z Luiso in Salvadorjem pa se je dalo razbrati, da gre za bolezen srca, verjetno srčno popuščanje, in da je stvar očitno zelo resna, saj je Salvador povedal, da se je, potem ko so marca pesem Amar pelos dois izbrali za portugalsko predstavnico na Evroviziji, bal, da mu zdravniki sploh ne bodo dovolili nastopiti v Kijevu, pa so potem sklenili kompromis in mu je njegova »zdravniška ekipa« dovolila nastop – pod pogojem, da v Kijevu preživi le enega od dveh tednov pred nastopom. In je morala potem Luisa od organizatorjev dobiti dovoljenje, da namesto brata prvi teden sodeluje na vajah.

Če imaš lastno zdravniško ekipo, morajo biti stvare hudohudohudo resne. Tabloidi, najprej portugalski potem pa še drugi, so zavohali dobro zgodbo in se jim je čisto odpeljalo – da ima nesrečni pevec toplih rjavih oči hudo srčno popuščanje, so napisali, da nujno, zares nujno potrebuje presaditev srca. In če ne bo dobil novega srca najpozneje do konca leta, bo umrl. Tiste iskrive oči bodo za vedno ugasnile. Bedarija, je najprej rekla njegova menedžerka, samo operacijo kile je imel. Govorice pa niso potihnile. Sestra Luisa je v Kijevu potrdila, da ima Salvador težave s srcem, več pa ni povedala.

Fant se vsekakor ni obnašal, kot da je na robu smrti. Ves čas se je šalil s sestro, nastopil v nekem kijevskem baru in na tiskovni konferenci razjezil organizatorje, ker je prišel v majici, ki je pozivala na pomoč beguncem. O beguncih je spregovoril tudi na tiskovki (to niso migranti, begunci pred vojno so, je strastno razlagal) – če že imaš besedo, jo izkoristi za kaj dobrega, je očitno menil. Potem so mu organizatorji prepovedali nositi majico, češ da politična sporočila ne spadajo na Evrovizijo.

Nasmejanega portugalskega junaka, ki trdi, da on sploh ni noben junak, je doma v Lizboni ob vrnitvi pričakala razigrana množica, ki se je tako razživela, da so morali evrovizijskega zmagovalca na tiskovno konferenco pospremiti policisti. Njegovo življenje se bo zdaj vsekakor spremenilo. Morda bo zdaj celo nehal nositi suknjiče s preširokimi rameni.

Več v Zarji št. 21, 23.5.2017