revija Jana

 »Kaj vidiš na meni? Opaziš kaj?« me sprašuje radovedno in sili svoj obraz v telefon. To vprašanje mi je v življenju že ničkolikokrat zastavila in jasno mi je, da moram nekaj opaziti. Okej, las si ni barvala, takoj bi opazila, če bi izginil njen sivi narastek. Umetni nohti tudi niso, ker mi jih je pokazala že prejšnji teden in, kot pravi, navkljub pomivanju posode zdržijo vsaj tri tedne. Sem kar z očmi zavila, ko sem gledala njene podaljšane rožnate nohte z nalepljenimi nekakšnimi biserčki. Če niso nohti novi, kaj pa bi bilo lahko? In potem opazim nekakšno rdečico okoli njenih obrvi in rečem: »Pa si nisi valda obrvi tetovirala?« »Ja,« reče moja mati vsa srečna, »sem si in zdaj mi jih nikoli več ne bo treba risati. Vse svinčnike sem vrgla stran. Prav vesela sem novih obrvi, počutim se kot mlado dekle.« »Saj se tudi obnašaš tako,« ji rečem in pomislim, tako kot že stokrat doslej, kaj taka moja mati je, da ji nič ne pride do živega. Saj ne, da ne bi hodila okoli zdravnikov, to že, lani so ji, recimo, operirali kolk, vendar nima nobenih težjih zdravstvenih diagnoz razen svoje starosti. Zdrava kot riba.         

Moja mati je imela dve sestri, starejšo in mlajšo. Obe je odnesel rak. Starejša, Rada, profesorica književnosti, je umrla pred nekaj leti za rakom na dojki. Enako bolezen ima tudi njena hčerka, moja sestrična Jelena, ki je deset let mlajša od mene. Enako število let se tudi bori z rakom na dojki, dvakrat se ji je že vrnil. Moja sestrična je odvetnica in je ena najbolj umirjenih in prijaznih ljudi, kar jih poznam. Nekoč črnolasa lepotica z juga Srbije že več let zaradi kemoterapije in obsevanj na glavi nosi pisane turbane. Tudi njena mama jih je nosila za časa bolezni. Ne ena ne druga nista marali rut, preveč so ju spominjale na našo žalostno staro mamo, ki jih je ves čas nosila. Tudi sama se tete Rade vedno spominjam po pisanih turbanih, ki jih je naročala naravnost iz Istanbula. Sčasoma so svilena pokrivala postala njen zaščitni znak, redno jih je nosila tudi po svojem plešastem obdobju.

Druga teta, Olga, elektroinženirka po poklicu, pa je umrla to pomlad. Tudi ona je imela raka, in to na nosu. Ne, to ni hec, ne bi se šalila na ta račun, ker ni smešno. Odkar so ji postavili diagnozo, nekaj mesecev po našem obisku Mljeta, je nisem več videla. Napisala mi je, da so ji odrezali nos in da noče, da jo vidim takšno. Nisem vztrajala niti nisem silila vanjo. Grozno se je takrat zaprla vase. Z nikomer se ni hotela pogovarjati, mesece se je skrivala v svojem domu in čakala na protezo. Ni je dočakala, prej je umrla. 

Preden je teta Olga odšla, mi je napisala kratko pismo. Vsake toliko, ko mi je hudo, ko jo pogrešam, ga preberem. »Ne jokaj,« pravi, »ko boš vstopila v mojo hišo in ugotovila, da me ni več doma. Ne jokaj, ko ti bodo zdravniki rekli, vse smo poskusili, ker zagotovo so. Zato ne jokaj. Pospravi stvari iz moje omare in rumeno brisačo, s katero sem si zadnjič obrisala utrujeni obraz. Ne pozabi mojega zelenega plašča na obešalniku, vedno ti je bil všeč, tebi ga podarjam. Samo ne jokaj. Pojdi domov, skuhaj kavo zame in zate, danes je še nisem spila. Ne preklinjaj usode in ne puli si las z glave, meni je dobro. Res. Rože na mojem vrtu zapuščam tebi. Veš, da sem jih imela rada. Pazi jih, kot si pazila name. Niti enega dneva ne nosi črnine za mano. Saj veš, da nikoli nisem marala te barve. Nosi barve pomladi, ker sem to tudi jaz bila. Obleci modro nebo in zelene travnike, razcvetelo češnjo in jagode, le črne ne navleci nase. Svečo mi prižgi, ko jo boš lahko. Ne potrebujem več svetlobe, ti si sonce, ki me bo obsijalo. Ne jokaj, Kati moja. Moje roke, preluknjane od injekcij, so zdaj znova gladke in nežne, moje ranjeno srce je spet zdravo, moji sivi lasje imajo znova sijaj in barvo kostanja. Niti gub nimam več, zato ne jokaj. Vem, da si jezna, ker sem prezgodaj odšla in se nisem borila. Ampak vedi, da sem odšla takrat, ko je bilo potrebno. Borila sem se in prišel je čas za odhod. Zato ne bodi jezna name in ne jokaj. Obišči mojo hišo, ko boš v bližini. Pokosi travo na dvorišču, posadi zelenjavo in nove rože. Naj vidijo, da sem še tu. Ker sem. V tebi. Skozi tebe živim. Dokler dihaš, bom dihala tudi sama. Dokler se smeješ, se smejem tudi jaz. Samo ne jokaj, ljubica moja, ker sem dobro. Tvoja Olga.«

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 47, 19. november 2024.

revija Jana