Andrej Križ

Šmarčanka, ki se je po poroki preselila na Gorenjsko, v čudovito naravo pod Krvavcem, si je od nekdaj želela veliko otrok. »Vsaj štiri, sem vedno govorila, ker smo bili tudi pri nas doma štirje,« pravi. »Takrat si nisem prav dobro predstavljala, kako bo to v resnici. Situacija je veliko zahtevnejša, kot sem romantično razmišljala v mladostniškem obdobju,« se smeji in dodaja, da sta v resnici z možem zelo srečna in hvaležna, ker so vsi otroci zdravi, sposobni in pridni učenci, za katere je delo za šolo samoumevno. Je pa seveda življenje veliko lažje, če so otroci v šoli in vrtcu in se Ana zjutraj lahko posveti svojemu delu. Njena glavna dejavnost je prevajanje in vodenje spletnih seminarjev za mamice, včasih pa je bila zelo aktivna tudi kot doula in svetovalka za dojenje. Pred dvema mesecema je svoje delo zaradi znane situacije potisnila na stran. 

Sprva je bilo kar težko. »Sprememba je prišla nepričakovano in morala sem se hitro prilagoditi, da se moji otroci šolajo na daljavo.« Kot bi slutila, da se bo nekaj zgodilo, se je že na začetku šolskega leta odločila, da bodo kosilo jedli doma. »Dostikrat jim hrana ni bila všeč, pa so prihajali domov lačni, ali pa so se kosila podvajala – sem skuhala doma enako, kot so imeli v šoli.« Poleg tega so dva meseca pred karanteno naredili razpored dela v gospodinjstvu. »Prej smo imeli zunanjo pomoč, potem smo se odločili, da so otroci dovolj stari, da si lahko delo razdelimo. Če znajo prižgati računalnik, igrati zapletene igrice, znajo prav gotovo tudi pospraviti posodo iz pomivalnega stroja, pobrisati mizo, posesati, zložiti perilo ... S tem so se zaposlili, ko so končali delo za šolo, potem pa so imeli svoj prosti čas. Zelo sem zadovoljna, da smo to speljali že pred karanteno, ker smo si tako lahko hitreje organizirali življenje.« Ker družina zelo rada potuje, se je včasih poigravala z mislijo o šolanju doma, ampak je vesela, da se za to niso odločili, saj vidi, da bi bil to res ogromen zalogaj. 

V začetku so bili vsi še malo zmedeni in izgubljeni. Starejšim fantom Mateju, Primožu, Antonu in Tilnu, ki hodijo v šesti, peti, četrti in prvi razred, so morali zagotoviti svoje kotičke in jih navaditi na drugačno delo, kot so ga bili vajeni v šoli. »Že tako smo bili precej zmedeni, potem so nam pa še učitelji navdušeno pošiljali nasvete o tem, kaj vse lahko počnemo doma, in predlagali cel kup inovativnih učnih postopkov. Jaz sem pa komaj dihala zaradi vseh obveznosti. Najprej smo morali sploh vzpostaviti vso tehniko. Računalnik, ki ga uporabljam za svoje delo, ki trenutno počiva, posojam otrokom. Najstarejši ga najbolj potrebuje, saj sam poskrbi za svoje delo. Drugim pa naloge natisnem.« Otroci niso vedno enako motivirani za delo, to je prav tako dodatna naloga za starša. »V šoli so navajeni učiteljevega sistema, jaz imam svoj način. Če navodila niso jasna in če otroku snov, ki jo mora predelati, ne diši, je treba najti pot, da bo delo vseeno opravil. Doma je bilo treba urediti delovno vzdušje, ki se v šoli vzpostavi avtomatsko. Starejši trije otroci imajo v svoji sobi skupaj dolgo pisalno mizo. Kakšno uro še vsi trije sedijo in vneto delajo. Ko pa osredotočenost popusti, jih že najdem, kako se prosto sprehajajo po hiši. Kakšen se hitro pridruži gledanju risank, s katerimi včasih zamotim hčerko, da medtem lahko tudi sama kaj postorim. Prihaja do res hecnih situacij,« se smeji sama sebi. »Pred dnevi sem v enem trenutku enemu od sinov razlagala o toplotnih pasovih, drugemu, kaj so predhodniki, tretjemu, zakaj se ne more ven igrat z drugimi otroki, četrtemu menjala pokakano plenico, obenem pa smo zamudili glasbeno uro roga, ki jo je imel peti po Skypu.«

Več v reviji Zarja Jana, 19.5.2020