Shutterstock

Širjenje sovraštva v Sloveniji se že leta zdi nerešljiv problem. A učinkoviti ukrepi so morda lažji, kot si mislimo. Samo majčkeno volje potrebujemo. Zavriskajte, če se strinjate.

Pred leti sem na berlinskem filmskem festivalu v nekem starem, precej razsutem kinu, ki je imel kultni status in večinoma mlado občinstvo, gledala kratki film z dvoumnim naslovom Schwarzfahrer (1992, https://www.youtube.com/watch?v=bVgtXgmZjV4), naslov namreč lahko pomeni slepega potnika, nekoga, ki se pelje brez vozovnice, pa tudi dobesedno črnega potnika, eden od junakov je namreč temnopolt. Temnopolti mladenič na tramvaju prisede k starejši (beli) gospe, ki ga začne obkladati z žaljivkami, govori precej podobne stvari, kot jih od čistokrvnih slišite danes – saj veste, kako so ti zamorci le za zgago, samo socialno podporo vlečejo in nič ne delajo, prenašajo bolezni … Mladenič molči, drugi potniki se delajo, da nič ne slišijo. Potem vstopi kontrolor in začne pregledovati vozovnice. Ozmerjani črni potnik ženski iz roke bliskovito potegne njeno vozovnico, si jo vtakne v usta, prežveči in pogltne. Sopotniki se delajo, da niso ničesar opazili. »Zamorec mi je požrl karto,« se starka pritoži kontrolorju. Tako butastega izgovora pa še nisem slišal, odvrne ta in žensko odpelje s tramvaja. Pravi slepi potnik, eden od molčeče bele večine, si oddahne …

Ne vem, ali bi se tega črno-belega dvanajstminutnega filmčka četrt stoletja pozneje še tako živo spominjala, če ne bi bilo vmes dogodka, ki se je odvil v živo. Po nekaj minutah predvajanja je sredi dvorane nastal hrup, bilo je nekaj vpitja in potem so se prižgale luči. Slika na platnu je ugasnila, biljeter je pritekel pogledat, kaj se dogaja. In so mu razložili, da je eden od gledalcev zatuli, »ven z zamorci« ali »fuj, zamorci« ali nekaj podobno rasističnega, in je mlada dama, ki je prevzela pobudo, rekla, da ona takega obnašanja ne bo trpela. Ni res, nič nisem rekel, je trdil obtoženi, a so ga gledalci v bližini postavili na laž. Pač, on je bil, so rekli. Naj ga odstranijo. In je biljeter sprejel salomonsko odločitev. Ven ga ne morem vreči, ker je kupil vstopnico, je rekel (torej ni bil rasist na črno, o ne, bil je rasist s karto), ga je pa odpeljal iz dvorane – v izolacijo, na sicer zaprti balkon. Dvorana, pretežno nemško občinstvo in nekaj tujih novinarjev vmes, je molče opazovala, kako je možakar, s pogledom uprtim v tla, odtopotal za biljeterjem proti vratom.

In potem se je film še enkrat začel. Na koncu so, no, smo, divje ploskali. Mislim, da ne samo zaradi filma. Ta je, mimogrede, kakšen mesec pozneje dobil oskarja za najboljši igrani kratki film.

In danes? Drži, to je bilo pred »migrantsko krizo«. Morda bi danes nemško občinstvo ravnalo drugače. Morda bi se delalo, da ni slišalo, kot tisti molčeči tramvajski potniki. Tudi v Nemčiji je nestrpnost do tujcev vse glasnejša. A tudi prizadevanja, da se sovražnemu govoru naredi konec, so vse bolj intenzivna. Spodbujanje sovraštva se v Nemčiji kaznuje po kazenskem zakoniku, zagrožena kazen je do pet let zapora. Junija lani so sprejeli zakon, ki kriminalizira tudi sovražni govor na družabnih medijih. Če upravljalci platforme žaljive vsebine ne odstranijo v enem tednu, jim grozi globa do 50 milijonov evrov. Ko neposredno zagrozijo tvoji denarnici, le kdo ne bi raje pritisnil na tipko »izbriši«?

Tradicionalno svobodomiselni Islandci verjetno nimajo veliko težav s sovražnim govorim , vsekakor pa so poskrbeli, da imajo v kazenskem zakoniku člen, ki na kratko opravi z njim. Zagrožena kazen je do dve leti zapora, dodana vrednost – v primerjavi z našim zakonom, po katerem je sovražni govor silno težko dokazati – pa je ta, da islandski zakon kaznuje tudi verbalno nasilje.

Zakoni proti sovražnemu govoru se načelno delijo na dve vrsti. Na tiste, ki so napisani za to, da ohranjajo javni red, in na tiste, ki branijo človeško dostojanstvo. Prvi imajo precej višji tolerančni prag, dopuščajo torej več izlivanja sovraštva, preden se pravno kolesje požene v tek, druge – take imajo na primer v Kanadi, na Danskem, v Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem – pa uveljavljajo precej bolj pogosto in neusmiljeno.

Raba in zloraba: v Franciji je zakon, ki prepoveduje žalitve na podlagi spola, narodnosti, rase, vere ali spolne usmerjenosti, nabrušeno orožje z dvema reziloma – že večkrat ga je skušala uporabiti Cerkev za prepoved filmov, ki ji niso všeč, na primer leta 1985 za Godardov film Pozdravljena, Marija, češ da žali verska čustva. Sodišče ni nasedlo. Pa spet tri leta pozneje, ko so zahtevali prepoved Scorsesejeve Zadnje Kristusove skušnjave. Nazadnje so se zmenili za kompromis, film in vsi reklamni plakati so morali imeti opozorilo, da ne gre za adaptacijo Biblije. Naslednje leto, 1989, sodišče ni hotelo prepovedati Rushdiejevega romana Satanski verzi, ki naj bi bil žaljiv do muslimanov, ker, so rekli, nihče nikogar ne sili, da bi to bral. A po istem zakonu so na primer leta 2008 (že petič) obsodili nekdanjo igralko Brigitte Bardot zaradi spodbujanja sovraštva in ji prisodili najvišjo globo dotlej, 15.000 evrov. Da naj da BB že enkrat mir, ker je sita tega, da jo mora kar naprej vleči na sodišče, je vzdihnila naveličana tožilka.

In potem so zaradi pritožbe organizacije Hrvatov v Franciji leta 2013 na sodišče vlekli Boba Dylana, češ da je v francoski izdaji revije Rolling Stone spodbujal sovraštvo do Hrvatov. Obtožbe proti Dylanu so potem ovrgli, uredniku francoskega Rolling Stona so pa sodili. Tole je bil sporni Dylanov stavek, pa presodite sami: »Če imate v svoji krvi lastnika sužnjev ali člana Ku Klux Klana, črnci to začutijo. To se vleče še vse do današnjih dni. Prav tako kot Judje začutijoi nacistično kri ali kot Srbi začutijo hrvaško kri.«

Je to sovražni govor?

Teorija in praksa. Saj res, kaj je torej sovražni govor? Takole ga na svoji spletni strani definira Varuh človekovih pravic: »O sovražnem govoru govorimo takrat, ko gre za izražanje mnenj in idej, ki so po svoji naravi ksenofobični, diskriminatorni, rasistični in naperjeni predvsem zoper razne manjšine (etnične, verske, kulturne) in zajema tako govorno, pisno kot nebesedno (parade, insignije, simboli, ipd.) komunikacijo.«

Tole ima o tem povedati Spletno oko, točka za prijavo sovražnega govora: »Sovražni govor je izražanje mnenj in idej, ki so po svoji naravi diskriminatorne (ksenofobične, rasistične, homofobične in podobno) in uperjene proti različnim manjšinam (etničnim, narodnim, verskim, kulturnim, spolnim in podobno).

Sovražni govor torej temelji na prepričanju, da so nekateri ljudje manjvredni, ker zaradi posamezne osebne okoliščine pripadajo določeni skupini. Te osebne okoliščine so lahko:

• narodnost,
• rasa ali etnično poreklo,
• versko ali drugo prepričanje,
• spol,
• zdravstveno stanje,
• jezik,
• spolna usmerjenost,
• invalidnost,
• starost,
• gmotno stanje,
• izobrazba,
• družbeni položaj in druge

Glavni cilj sovražnega govora je razčlovečiti tiste, proti katerim je usmerjen, njegov namen pa je ponižati, prestrašiti in spodbuditi nasilje.«

In tole ima o sovražnem govoru povedati slovenska sodna praksa: zelo malo ali nič. Tožilstvo večino prijav zavrže. Ker so tam z internim navodilom definicijo sovražnega govora še bolj zožili. Samo besede, če niso povzročile pretepa ali poškodbe, niso dovolj za pregon. Politične stranke, ki so jih letos spomladi, še pred volitvami, spraševali za mnenje, so izpuščale odločne glasove, da so proti sovražnemu govoru, oh, seveda so proti! Nekatere so menile, da je treba zakon zaostriti, druge, da je zakon čisto v redu, samo v praksi se ne izvaja dovolj dosledno.

Tole, na kratko, je povzetek stanja pri nas: o sovražnem govoru veliko govorimo in zelo malo ukrepamo.

Glasen molk: moralne avtoritete – ali tisti, ki naj bi bili moralne avtoritete, glas in vest države – Erjavčeva 17, vas gledamo – so zakrknjeno tiho. In potem je oni dan še dokaj novi predsednik vlade končno šel in o stvari nekaj povedal. Nič revolucionarnega, nič prevratniškega, samo tole je vprašal podjetja v delni ali večinski državni lasti: se vam ne zdi, da z oglaševanjem v medijih, ki širijo sovraštvo in nestrpnost, tudi vi dajete podporo takšni miselnosti? Tole je del Šarčevega zapisa:»Drži, da sta medijska- in svoboda govora temelja demokracije, a to še zdaleč ne pomeni, da sta neomejeni. Zato je v teh časih neizprosne tekmovalnosti in pehanja za dobički naša skupna naloga, celo odgovornost, da tudi prek oglaševanja ustvarjamo tako ozračje srčnosti in strpnosti kot tudi sprejemanja ranljivih, drugačnih in drugače mislečih. … Morda se do vsebin, ob katerih se pojavljajo vaši oglasi, ne želite opredeljevati. A to je napačen odnos, kajti bralci vaše ravnanje lahko razumejo tudi kot aktivno podporo zapisanemu. Še več, sovražnim vsebinam dajete legitimnost. To, verjamem, ni vaš namen. A vaše oglaševanje je moč razumeti tudi tako.«

Nič revolucionarnega, nič prevratniškega.

Lastnikom desnosučnih medijev se je odpeljalo.

Pa je pravzaprav čisto preprosto, vse dileme o oglaševanju in finančni podpori državnih podjetij medijem, ki sejejo sovraštvo, je z enim stavkom že leta 2012 razrešil Boris Vezjak, ki je v prispevku z naslovom Družbena odgovornost oglaševanja napisal: »Mislim, da ni potrebna obsežna argumentacija, ki bi pokazala, da je družbeno neodgovorno tisto oglaševanje, ki povsem spregleda, KDO je tisti, čigar izdelek ali prireditev oglašujemo.«

Mi mislimo resno. (Res!) Čeprav je seveda treba priznati, da se nekateri trudijo ukrepati – dokaz je nedavni dogodek v slovenskem parlamentu, ko je dal podpredsednik DZ enemu blago levemu, ki je užalil enega skrajno desnega, najprej kopico opominov, potem mu je izklopil mikrofon, za veličasten finale ga je dal pa še vreči iz dvorane. S čimer ne bi bilo nič narobe, če bi bil enako dosleden takrat, kadar njegovi žalijo one druge. Kar se kar pogosto dogaja.

Kaj nam je torej storiti – poostriti zakon, ali ga pustiti in si ga samo manj dlakocepsko razlagati, ali pa morda vpeljati gatetrgajoče globe? Udarec po žepu, se zdi, praviloma deluje. Na zanimiv način so se problema te dni lotili na Hrvaškem: šestim lokalnim televizijam, ki so predvajale pogovorno oddajo voditelja, razvpitega po sovraštvu do tujcev, je Svet za elektronske medije prepovedal oddajanje. Samo za nekaj ur, največjim grešnikom, tistim, ki so oddajo potem še ponovili, pa za štiriindvajset ur. Saj razumete – če ni oddajanja, ni gledalcev in oglaševalcev potemtakem tudi ne.

Morda bi morali kaj takega poskusiti tudi pri nas? Ne samo pri lokalnih televizijah, se razume. Morda bi bili sprva res precej ur brez kakšne televizije. Ampak sčasoma bi televizijci bržkone razumeli. S tistimi, ki širijo mržnjo, naredimo to, kar so pred toliko leti naredili nemški obiskovalci tistega kina: izženimo jih na balkon.

Dva devet sedem

Slovenski Kazenski zakonik kaznivi sovražni govor obravnava v svojem 297. členu, ki pravi tole:

Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti

297. člen

(1) Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.  (2) Enako se kaznuje, kdor na način iz prejšnjega odstavka javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije.  (3) Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja ali na spletnih straneh, se s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, razen če je šlo za prenos oddaje v živo, ki ga ni mogel preprečiti, ali za objavo na spletnih straneh, ki uporabnikom omogočajo objave vsebin v dejanskem času oziroma brez predhodnega nadzora.  (4) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti, sramotitvijo etničnih, narodnostnih, narodnih ali verskih simbolov, poškodovanjem tujih stvari, skrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.  (5) Če stori dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do petih let.  (6) Sredstva in predmeti s sporočili iz prvega in drugega odstavka tega člena, pa tudi pripomočki, namenjeni za njihovo izdelovanje, razmnoževanje in razpečevanje, se vzamejo ali njihova uporaba ustrezno onemogoči.

Zarja št. 49, 4.12.2018