© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 6 min.

Zakaj tečejo?


Urška Krišelj Grubar
2. 10. 2014, 07.00
Posodobljeno
09. 08. 2017 · 09:57
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Za ene je tek umik, za druge sprostitev, za tretje dokazovanje, za četrte druženje, za pete izhod iz življenjske stiske. Za številne je zdravilo, toda še vedno ostajajo tudi taki, ki jim tek ne diši.

Zakaj tečejo?

Morebiti tudi zaradi prevelike trenutne popularnosti in pompa. Zmrdujejo se nad javnimi prireditvami, češ da lahko povezan z naravo in s sabo tečeš po mehkih stezicah najbližjega gozda. Začetna evforija, ko telo še ni vajeno na večji napor, lahko povzroči tudi številne nevšečnosti, a hkrati, kot dokazujejo številne raziskave, pravilna, varna vadba vztrajnih tekačev na dolge proge podaljšuje življenje vsaj za sedem let. Skrivnost dolgega življenja je v vztrajanju in iskanju ravnotežja. Vsak dan znova.

Napoved  pokojnega psihiatra dr. Janeza Ruglja, da bodo njegove terapevtske metode, med katerimi je bil tek, šele po njegovi smrti prišle do širših množic, se je uresničila. Jasno, več stresa, več teka. Zdravilen bi bil v krogu družine in ne kot umik od nje, sicer tistim, ki imajo otroke, intenzivno ukvarjanje s samim s sabo dolgoročno ne utegne prinesti celostnih rezultatov. Umetnost je v nov slog življenja pritegniti vso družino, kar je kaj hitro ugotovila tudi industrijska panoga , ki nas pri tem spodbuja. Več jih teče, več jih nakupuje. Ker tek potegne za sabo tudi čisto posebno opremo, še posebej če se vam zdi nujno ugajati tudi med tekom. Da tečejo tudi medijski liki, je gotovo dober zgled za številne, ki prelagajo začetek na jutri. Bivši smučar Jure Košir pač ne. Pred vrati je njegov prvi maraton, za Mijo, eno od naših sogovornic,  pa že 39. Nekoč pijanka, sram družine in vse vasi, je danes zgled številnim. Dnevno jim daje tisto, kar je nekoč prejela sama.

Kako jim je tek spremenil življenje. Najprej dajmo besedo najstarejši in najvztrajnejši, 86-letni Heleni Žigon, ki pravi: »Življenje je stalna sprememba, tek pa je stalnica, ki me spremlja že od zgodnjega otroštva. Težko si predstavljam, kaj vse bi bilo drugače, če se ne bi znova in znova odločila, da stečem. Bili so trenutki, ko mi je tek pomenil preživetje. S 86. leti res nisem več ravno mlada, ampak ker lahko tečem, se nikakor ne počutim staro. Tudi zaradi teka sem taka, kot sem, še vedno tu in še vedno lahko tečem.« Tina Hočevar, ki ne teče prav dolgo, pravi, da je od nekdaj občudovala tekače, ki so zmogli lahkotno teči. Sama je vedno sopihala in čutila vsak korak posebej, ko je tekla. »Zdeli so se mi nadrealni, skorajda vilinski s to svojo lahkotnostjo, tako srečni so bili videti in zadovoljni, da sem jim prav zavidala.« Tina ni marala teka, dokler ni prišla na trening k tekaški skupini Cekinčic. »Bil je naporen izziv, a me je trma prignala do točke, da tek bodisi vzljubim ali se mu odrečem za zmeraj. No, vzljubila sem ga. Komaj čakam, da lahko tečem!« Prizna, da še sopiha, vendar vztraja. Tudi zaradi nasmejane družbe.

Zgodba naše hišne fotografinje Mateje Jordovič Potočnik je drugačna. Ona teče sama. Tek je postal njen vsakdan od časov, ko ji je zahrbtna bolezen vzela moža, s katerim sta se v vseh pogledih dopolnjevala. »Jaz sem se našla v teku. Brez njega enostavno ne gre več! Morda neke vrste zasvojenost?« Pravi, da ni nikoli občutila kakšne težave, nasprotno, tek ji je v pomoč. »Izpuhtijo vse notranje napetosti, ki se nehote polastijo človeka ob premlevanju raznih problemov. Po teku, ko se naposled umirim, začutim tudi mir v svoji duši.«

Tekači, ki še vedno vztrajajo po spodbudi dr. Janeza Ruglja. Mija Loc, medicinska sestra, ki smo jo omenili že v uvodu, teče vsak dan. Nekoč pijanka, danes zvezda v domačem okolju. Nihče več ne gleda stran, ko priteče mimo. Nikomur več ni nerodno, da jo pozna, nasprotno, kadar gre na maraton, jo spremlja avtobus ali dva sotekačev in navijačev. Tudi Suzana Kajin, njena prijateljica, ki nikoli ni bila športnega duha, dokler ni zbolela in v pravem trenutku spoznala Mije, s katero sta zdaj pretekli že kar nekaj maratonov. Mijo je za tek »programiral« dr. Rugelj. Tedaj je morala teči, zdaj si to želi. Vztraja že 18 let. »Čudovito je v sebi najti moč, za katero sploh ne veš, da jo imaš. Zdaj tečem tudi zato, da vračam, in to me nepopisno osrečuje.« Tudi Adriano Germek, zamejski Slovenec, nekoč v programu dr. Ruglja, še vedno teče, hvaležen doktorju, da se je lahko spet postavil na noge po težki bolezni. »Tek me je globoko spreobrnil in obogatil. Z njim sem postal drug človek.«

Darja Golek s tekom obvladuje sladkorno. Za Darjo je dokaj kratka tekaška zgodovina, saj je tek nikoli ni posebej zanimal. Vse se je začelo, ko jo je sodelavka povabila v tekaško skupino Cekinčice. Ker ima diabetes tipa 1,  je bil tek zanjo poseben izziv, saj je pri fizičnem naporu morala paziti na  nizko raven sladkorja v krvi. Prilagodila si je prehrano, pri roki pa ima tudi pripomočke, kot je npr. tekoči sladkor, ki ji najhitreje pomaga ob padcu sladkorja. »To me je prisililo tudi k bolj striktnemu nadzoru ter bolj primerni, zdravi in redni prehrani. Zato lahko rečem, da mi tek pomaga tudi pri urejanju moje bolezni.«  Tatjano Opara tek čustveno bogati in sprošča, še posebej ji ustreza zjutraj. »Neverjeten je občutek, da  sem nekaj naredila zase. Dan je lepši, kadar ga začnem s  tekom. Naučila sem se poslušati in opazovati naravo. Vidim jo v vsej  barvitosti, slišim petje ptic, opazim race ter jutranjo meglico, kako se dviga nad potokom.« Karmen Vavkman, mamica dveh otrok, se pripravlja na 42 kilometrov:  »Obožujem svoje jutranje treninge, ko si ob šesti uri na stadionu ali stezi sam. Pri teku se vedno boriš samo sam s seboj. Za daljše razdalje pa so potrebne prilagoditve, tudi v prehrani. Pri tem mi pomaga prijateljica, ki mi predpiše primerna živila in prehranska dopolnila. Tako sem s tekom stopila 30 kilogramov, ki so ostali od nosečnosti, in imam odlično energijo.«

Jerci Mavzolej je tek veliko prinesel, pa tudi odnesel. Jerca je skeptična do novodobnih tekačev, opremljenih z najnovejšo opremo, in se izogiba javnim prireditvam. A še vedno teče. Ljudje, ki so včasih, ko je tekla, gledali proč, jo zdaj častijo. Dvoličneži, jim pravi, in se jim najraje izogne v velikem ovinku.

»Hecno je opazovati, kako pride fenomen z velikanskim zamikom prej ali slej do vseh. Tak je tek. Tekači, ki tečejo že desetletja, se v zadnjem času raje izognemo maratonom, ki so namenjeni bolj ali manj razkazovanju. Seveda je tudi meni tek spremenil življenje. Veliko mi je prinesel. Notranjo moč. Veliko mi je pa tudi odnesel. Moške, ki bi mi bili kos. Kdo bi hotel možato žensko, ki zmore več kot vsak povprečen dec v srednjih letih. Ni jih, če ga najdete, mi ga pokažite. Tisti redki, ki so, so pa oddani.« Tak se ji zdi tudi dr. Samo Rugelj, založnik, publicist, urednik, oče, mož, ki tudi teče. Samo pravi, da mu je življenje spremenil že večkrat. »Najprej mi je že v najstniških letih dal samozavest, da s svojim telesom zmorem marsikaj, čeprav je imel moj prvi maraton pri teh letih tudi negativne učinke, saj sem se potlej dolgim razdaljam dolgo izogibal, ker so se mi zdele strašno naporne. Potem pa me je drugič prerodil pred nekaj manj kot tremi leti, ko se mi je iz dokaj zaležanega in za mizo sedečega sodobnega računalniškega delavca uspelo spremeniti v spodobnega maratonskega rekreativca, ki se ne ustraši ne gorskega maratona ne teka v snegu in dežju.«


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.