Dr. Edward Howell, pionir na področju raziskovanja in delovanja encimov, je svoja dognanja strnil v precej obsežno knjigo Enzyme Nutrition, v kateri razkriva naravno skrivnost zdrave prebave. Do vsega, kar je napisal in objavil v tej knjigi in v svojih raziskavah, se je dokopal z znanstvenim raziskovanjem. Tudi njegove domneve izhajajo iz tega in marsikateri prehranski strokovnjak njegove ugotovitve dosledno upošteva. Do znanstvene medicine pa, kakor kaže, še niso prišle. Pa ne zato, ker dr. Howell ne bi bil strokovnjak, pač pa, ker medicinska znanost oziroma zdravniki potrebujejo čas, da ugotovijo, kako zelo drži Hipokratov rek, da je hrana zdravilo in da je zdravilo hrana.

Dr. Howell je bil zagovornik teorije (ta ni bila nikoli ovržena), da vsak človek ob rojstvu dobi nekakšen encimski potencial, se pravi, sposobnost, da telesu med življenjem zagotovi toliko encimov, kolikor jih potrebuje. Če jih začnemo uporabljati že zgodaj in to v večjih količinah (kar se zaradi moderne prehrane tudi dogaja), nam jih začne že zelo zgodaj primanjkovati. Raziskave, ki so jih delali z različnimi živalskimi vrstami na mnogih univerzah po svetu, so dokazale, da hitrejša presnova pomeni krajšo življenjsko dobo. Dokler ima živo bitje encime, lahko živi, ko jih nima, je vsega konec. Hitra izraba encimskih zalog je vzrok za hitrejše staranje, skoraj vse degenerativne bolezni in tudi prezgodnjo smrt. Če je telo preobremenjeno z zagotavljanjem encimov za slino, prebavne sokove, sokove v trebušni slinavki in prebavila v celoti, se hkrati zmanjša sproščanje encimov za druge namene, za pljuča, srce, možgane, mišice in tkiva, ki jih ne dobijo dovolj, s tem pa ne dovolj hrane, ki jo potrebujejo za optimalno delovanje. V telesu nastane nekakšno tekmovanje za encime. Logično je, da če jih je nekje več, jih drugje manjka, to pa zagotavlja razmere za razvoj bolezni.

Pečeno meso in artritis. Že neandertalci (pred približno 50.000 leti) so imeli težave z artritisom. Živeli so v jamah, kjer je stalno gorel ogenj za ogrevanje in pečenje, na njem so pekli meso in to je bila glavna hrana zanje. Raziskave fosilnih ostankov so dokazale znake artritisa. Kaj se je dogajalo z mehkimi tkivi, ne bomo nikoli vedeli, ker se pač niso ohranila. Samo ugibamo lahko, da so verjetno imeli tudi sladkorno bolezen, srčne bolezni in raka. In morda še kaj. Kar pomeni, da čim je človek začel svojo hrano toplotno obdelovati, mu je začelo primanjkovati encimov in pojavile so se bolezni.

Kuhan krompir bolj redi kot surov. Primerjava z drugimi živalskimi vrstami kaže, da imamo od vseh najmanj encimov za prebavo škrobov, ker je naša škrobna hrana večinoma kuhana. Pomanjkanje encimov so zasledili pri ljudeh, ki imajo težave z alergijami, boleznimi kože in tudi pri rakavih bolnikih. Premalo encimov je verjetno povezano s patološko povečano hipofizo, žlezo, ki nadzoruje delovanje drugih žlez. Novejše raziskave povezujejo pomanjkanje encimov v hrani s prezgodnjo telesno zrelostjo otrok, pa tudi z debelostjo pri otrocih in odraslih. Kmetje, ki so hoteli, da bi njihovi pujsi hitreje pridobili maščobo, so jih hranili s kuhanim krompirjem. Pujsi, ki so jedli surovega, se niso zredili, samo zrasli so. V nadaljnjih analizah se je pokazalo, da so kalorije, ki jih dobimo s kuhano oziroma kakorkoli toplotno obdelano hrano, drugačne od tistih, ki jih dobimo s surovimi jedmi. Dr. Howell pravi, da se ljudje, ki jedo le surovo hrano, ne bodo nikoli zredili ne glede na to, koliko pojedo.

 

Članek v celoti preberite v Zarji št. 11, 1.9.2015