Ta teden se vsepovsod zaletavate v plakate s fotografijo moškega v črnem z razpetim suknjičem, ki oznanjajo »Teden Edwarda Cluga«. In celo če niste vnet sledilec baletnega dogajanja, ste bržkone že slišali za impresivne uspehe gospoda na fotografiji, ki je še čisto mlad takoj po vojni za neodvisnost leta 1991 prišel iz Romunije v Maribor, se uveljavil najprej kot baletni plesalec in potem dozorel v koreografa, ki ga vabijo na gostovanja najuglednejše svetovne baletne hiše. Ta teden slavimo 25 let njegovega delovanja.

Pri triindvajsetih, pravi, se je zavedel, »da nikoli ne bom postal Mihail Barišnikov in sem se s tem sprijaznil. Saj sem se kar dobro počutil v svoji koži, vedel sem, da sem v redu, a to me ni zadovoljevalo. Bil sem že solist v ansamblu, občasno sem gostoval v HNK Zagreb. Malo zastrašujoče, kar malce klavstrofobično pa je bilo to, da bom moral ta nivo ohraniti do konca svoje kariere.« Še dobro, da je bil pri roki Tomaž Pandur, ki mu je, povsem neizkušenemu, ponudil koreografijo svoje predstave Babilon. Kaj je zaslutil v njem? »Na vajah sem kar naprej nagajal. Veliko pripomb sem imel, veliko sem komentiral, nestrpen sem bil, dolgočasil sem se. Imel sem 18, 19 let, ko sem sodeloval v njegovih predstavah. Med predstavami sem se smejal v prizorih, v katerih so umirali! Nemogoč sem bil. Dve leti zatem sva sodelovala v Božanski komediji. Malce sem se zresnil. Pa ne le to, že to, da sem bil v zvezi s (Pandurjevo igralko) Ksenijo Mišič, nas je tudi malo bolj intimno povezalo. Pred Babilonom, njegovo zadnjo uprizoritvijo v Mariboru, me je vprašal, ali bi delal koreografijo za to predstavo. Zelo presenečen sem bil. Začel sem brez razmišljanja. Čisto po instinktu, brez kakršnihkoli tovrstnih izkušenj. Tako me je okužil z ustvarjalnim virusom in sem si želel nadaljevati v tej smeri.

Ne vem, kako bi se moja kariera razvila, če me Tomaž ne bi povabil k sodelovanju, ali bi jaz sam prišel do tega spoznanja in želje – ampak danes to ni več važno. Pomembno je, da se je zgodilo.«

Rastemo skupaj: ne samo, da triindvajsetletni Edward ni razmišljal o karieri koreografa, samo nekaj let prej tudi o plesu ni razmišljal. Zgodba, ki jo je že večkrat povedal medijem, pripoveduje, kako ga je oče pri devetih ali desetih odpeljal na avdicijo v plesno šolo in je potem fantek v internatu, kjer je bilo v spalnicah z železnimi posteljami po dvajset otrok, tam daleč, daleč stran od doma »dva meseca jokal«, potem se je pa odločil, da gre na vse ali nič. In tudi o tem je že večkrat govoril, da je še kot otrok ples videl kot svojo pot ven iz Ceaucescujeve Romunije. Prva pot ga je vodila v Maribor, kamor je prišel tik pred slovensko vojno za neodvisnost: »Malo pred začetkom vojne smo bili povabljeni na avdicijo. Bil sem v zadnjem letniku državne baletne šole v Cluju. Moj profesor Vassile Solomon je že pred tem občasno sodeloval z mariborskim baletnim ansamblom kot baletni mojster. On me je nagovoril, naj pridem v Maribor. Tja smo z vlakom na avdicijo prišli 15., 16. junija, takoj naslednji dan smo se vrnili. Ko smo v Beogradu prestopali, smo izvedeli, da se je v Sloveniji začela vojna. Pač ne gremo v Maribor, smo rekli. A čez poletje so se stvari umirile, pa je takratni šef Edi Dežman rekel, fantje, pridite nazaj. Trije smo bili. Pa smo prišli in začeli novo življenje tukaj, tako kot je državica začenjala novo življenje. Vzporedno se razvijamo.«

Iz svojih izkušenj v internatu je črpal navdih za otroško plesno predstavo Peter Pan, čeprav (je rekel), ni imel namena povedati svoje zgodbe, ker se mu lastne izkušnje niso zdele »prava snov za plesno predstavo«, laže bi jih predstavil skozi besedo kot skozi gib. Potem smo ga seveda morali vprašati, ali morda že nastaja njegova avtobiografija, pa se je izkazalo, da še ni treba zadrževati sape. »Začel sem razmišljati o tem,« prizna. »To se v življenju pojavi ravno tu nekje v mojih letih. O svoji preteklosti govorim z distanco. Če bo čas in razlog in motiv, se bo tudi to zgodilo.«

Nov užitek: od leta 2003 je umetniški vodja baleta SNG Maribor, okrog tri mesece na leto pa preživi po svetu, kjer koreografira balete v drugih hišah. Le kako usklajuje službo in gostovanja? Brez besed prime v roke svoj telefon. Tako.

Še vedno daje vtis človeka, ki se zelo dobro počuti v svoji koži. Celo ko si je pred leti poškodoval nogo, je čas, ko je na berglah koreografiral novo predstavo, presenetljivo opisal kot »najbolj nenavadno in morda najlepše v mojem življenju do sedaj«. Kako je lahko poškodba vzrok za tako zadovoljstvo? »Nepričakovana stvar, kot je poškodba, postavi človeka, takega, kot sem bil takrat jaz, v povsem nov položaj. Primoran sem bil koreografirati z dvema rokama in na eni nogi – to je bil popolnoma neznan občutek zame, do takrat sem bil vajen sam kazati plesalcem, kaj morajo narediti, potem pa sem dajal predloge in je bil proces ustvarjanja popolnoma drugačen. Poškodba me je na nek način razbremenila samega sebe. Ko sem ozdravel, sem sicer nadaljeval po starem sistemu in sem spet veliko skakal pred plesalci, vendar je bil tisti proces še vedno prisoten v moji podzavesti in sem poskušal tudi na drugačne načine. Zato je bilo to zelo koristno obdobje.«

Plesalci se upokojujejo relativno zgodaj, a Clug pri triinštiridesetih še vedno občasno pleše v svojih predstavah. Za Clugov teden so s samo tremi tedni priprav oživili več njegovih starih predstav. »Zanimivo se je soočiti s tistim Edwardom iz različnih obdobij,« pravi zamišljeno. »Najmanj se soočam s tistim, ki je ustvarjal Tango. Tako preprost je v svoji pripovedi, da se kar prepustim napotkom tistega koreografa od takrat, skušam se držati koreografije in najti današnji moment za novo izkušnjo, za nov užitek.«


Več v Zarji št. 37, 13.9.2016