Za pravičnost ni navodil
Z legendo slovenskega prava sva se pogovarjala o tem, kaj je sploh prav in kaj ni. Lumpi, ki jih skrbi samo njihov obstoj in čim več pod palcem, so bili in bodo, kazensko pravo tega kaj dosti ne more preprečiti. Sicer pa, kot pravi dr. Ljubo Bavcon, se zdi, da ves svet pluje v čudne vode, zato tudi najbolj idealne družbene ureditve, ki bi si jo kdo v Sloveniji zamislil, ni mogoče uresničiti. Če pa se že najde kdo, ki ima dobre namene, ga oblast hitro skvari. Ali pa odstopi, morda celo umre. Kaj nam potem sploh še ostane?
Zagledala sem ga v času kosila v gostilni Pod vrbo v Ljubljani. Uglajen gospod visoke starosti. Nekaj je bilo na njem, kar me je pritegnilo, pa sem ga nagovorila. Povedal mi je, da skoraj vsak dan pride v to gostilno po kosilo. Da se bova nekoč ujela in malo več poklepetala. Potem me je vprašal: pa vi sploh veste, kdo sem jaz? Priznam, nisem ga takoj spoznala. Bil je Ljubo Bavcon, upokojeni doktor pravnih znanosti, ki je za svoje izjemno delo pri uveljavljanju varstva človekovih pravic dobil tudi zlati častni znak svobode.
Čez nekaj dni sva se sešla v varovanih stanovanjih v Trnovem, kjer živi s svojo ženo. Pozneje mi bo povedal, da bo zdaj zdaj 70 let, odkar sta poročena! Še prej sva se dvakrat na kratko pogovarjala po telefonu. »Ne guglajte o tem, kaj si drugi mislijo o meni, raje prelistajte kaj, kar sem napisal.«
Pa dajva kar naravnost, da ne bova slepomišila okoli ... Predsednik vlade je bil vaš študent in potem dolga leta kolega na isti fakulteti. Kako ste zadovoljni z njim? Kako si razlagate njegova dejanja, odločitve? So nad njim ljudje, ki mu onemogočajo, da se odloča po svoji vesti?
Več v reviji Zarja št. 44, 2. 11. 2016
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
