Revija Zarja

Želel je biti matematik ali arhitekt. In je šel v Ljubljano. Ko pa je videl moderno, v njegovih očeh pusto stavbo matematične fakultete in zatem mogočnejšo zgradbo pravne fakultete, se je odločil: študiral bo pravo. Zdaj, pri sedemdesetih, prešteje, da ima za seboj že skoraj 46 let delovne dobe v tej stroki.

Branil je katedraše v osemdesetih, ki so oporekali takratni oblasti. Bančnega roparja, ki je v Mariboru oropal Krekovo banko. Takega, ki je do smrti petnajstkrat zabodel brezdomca. Tistega, ki je najprej umoril mater, zatem, ko so ga predčasno izpustili s psihiatrije, pa še očeta. Ženske, ki so jih trpinčili možje. Moške, ki so jih ženske iz koristoljubja obdolžile nasilja. Razvpite politične in gospodarske prestopnike. Sodnike. Računalniške goljufe. Take, ki so se borili za legalizacijo konoplje. Novinarje prekarce, ki so jih skušali izigrati novodobni lastniki medijev. Novinarje, ki so si upali pisati. Ob tem poudari: nobene tiskovne tožbe ni izgubil. Branil je po vsej Sloveniji. Njegov najdaljši primer je trajal kar osemnajst let. V Kopru. Zmagoval je na evropskih sodiščih.

Slovi kot pisec zelo kratkih pritožb in ugovorov, a »v teh je vedno zajeto bistvo«. Rad ima odločne sodnike, take s pokončno hrbtenico. Kakršen je tudi sam: nikogar se ne bojim, pravi. V zadnji zadevi je tako vložil ovadbo zoper sodnico. V svojo pisarno bo za pripravnika prej vzel tistega, ki je kdaj pri izpitu dobil šestico. Taki se mu zdijo bolj življenjski kot tisti s samimi desetkami. »Desetkarjev se pa bojim,« navrže v šali.

Zdaj brani Andreja Šiška, vodjo Štajerske varde. In je spet občutneje pred kamerami. Viktor Osim, odvetnik, je bil petnajst let tudi namestnik javnega tožilca.

Kako to, da ste se vi, ki glasno poveste, da ste zaprisežen levičar, odločili braniti Andreja Šiška, ki mu tožilstvo ob organizaciji paravojaške formacije očita ščuvanje k nasilni spremembi državne ureditve? Poleg tega naj bi bil eden njegovih najtesnejših sodelavcev član skrajne desnice.
Andreja Šiška sem branil že pred leti zaradi obtožbe poskusa umora, ko je v osebni avtomobil podtaknil doma narejeno bombo, pa tudi ko je kot vodja Viol »ugrabil« trenerja Matjaža Keka in uspel, da je postal član upravnega odbora kluba. Zato ni nič nenavadnega, da me je tudi v tem primeru izbral za obrambo. Sicer pa Andrej Šiško z vardo provocira. In je svoj namen dosegel, zdaj bo še lažje kandidiral za župana. Hkrati pa nastavlja ogledalo naši družbi.

Pretežni del Slovenije tak način kritike in urejanja družbe prepoznava prej kot grožnjo in nedopustno dejanje kot pa golo provokacijo.

Pa vendar: zelo dobro je pokazal na marsikatero človeško in sistemsko kreaturo pri nas.

Ampak pripadniki varde so ob postroju na Štajerskem imeli tudi orožje.
Orožje, ki ga je bilo videti na posnetku postroja Štajerske varde, ni pravo, gre za replike, tako imenovano airsoft orožje, ki nima sposobnosti streljanja. Se pa pri nas vsako leto v Rovtah kitijo s pravim orožjem mladci, odeti v domobranske uniforme, a tega nihče ne preganja. Zbirajo se pod okriljem Nove slovenske zaveze, katere član je bil tudi prvi vrhovni državni tožilec. Ker sam nisem hotel imeti takšnega šefa, sem zapustil tožilstvo in odšel med odvetnike.

Pravijo, da kadar človek hodi po blatni cesti, del blata pade tudi nanj. Koliko vas ljudje povezujejo z zadevami, ki jih branite?
Živim s preprosto filozofijo: sem profesionalec in po kazenskem pravu moram prevzeti vsakega ter ga braniti pošteno in po svojih najboljših močeh. To je tudi pravica vsakega obdolženega – do poštene in dobre obrambe.

Kako pa to sprejemate intimno? Denimo ko vam nekdo prizna, da je prisebno storil najhujše možno zlo sočloveku? Se kdaj ob tem preizprašujete, zakaj bi pomagali nekomu, ki je drugega trpinčil, mu povzročil dosmrtne travme ali mu celo vzel življenje? Imate morda moralno dilemo ob tem, zakaj pomagati nekomu, ki škoduje vsej skupnosti?

Doslej mi v vseh teh več kot štirih desetletjih še nihče ni priznal, da je storil kaznivo dejanje. Mu tudi ni bilo treba, saj to zmeraj sam prepoznam. Najbolj me zadeve preganjajo takrat, ko imam občutek, da bi lahko v obrambi še kaj bolje napravil, a nisem. Sicer pa: vsak primer zase je zadetek v tvoj oklep, in če je ta še tako čvrst, se počasi prebije. Kar nekaj bolezni sem skozi ves ta delovni stres »fasal«. Pridelal sem si tudi defibrilator. Če moram koga braniti po službeni dolžnosti, pa zadeve tako ali tako ne smem zavrniti. To smem samo, če je obdolženec iz mojega ožjega družinskega kroga ali znanec.

Pri svojih letih bi že lahko izpregli, a še zmeraj strastno vztrajate. Kaj je pri vašem delu tako vznemirljivega, da vas še zmeraj vleče v sodne dvorane?
To, da se sam boriš proti celemu aparatu: tožilci imajo ob sebi cel aparat, policisti prav tako, tudi sodniki, ti pa se boriš sam proti vsem. Vse, kar imaš pri sebi, je zgolj in samo lastna pamet. Moja izkušnja je, da jih največkrat lahko premagaš s procesnim znanjem. Dober sodnik bi sicer moral procesno pravo obvladati, a spretni odvetnik bi ga moral v tem znanju prehiteti.

Ker ste uspešno branili mnogo znanih, je med ljudmi obveljalo, da ste drag odvetnik.
Bom čisto konkreten: za štiri obravnave sem nazadnje dobil 800 evrov, za potne stroške nanje pa 900 evrov. Potem sem se vprašal: sem odvetnik ali šofer?

Ampak to najbrž ni edini manko našega pravosodja?
Največja napaka je trajni mandat sodnikov in tožilcev.

Več v Zarji št. 40, 2. 10. 2018.