»V hitrem tempu je prijazen nasmešek še najmanj, kar lahko podarim ljudem, ki se zjutraj oglasijo na kavi. Ljudje potrebujejo takšne terapije, pa čeprav samo minutne,« pravi veselo Saša Ručigaj, ki ji je z veliko potrpežljivosti, jasno začrtanim ciljem, varčnostjo in podporo najbližjih uspelo uresničiti svoje sanje. V Trzinu je ob eni najbolj prometnih cest, ki vodi iz Kamnika v Ljubljano, potem ko je izgubila službo, odprla Drive Caffe, v katerem vam s širokim nasmeškom postreže s kavo in z zajtrkom – s tem da sedite v avtu.

Še pred letom dni se je sicer vesela in optimistična tridesetletnica, diplomirana organizatorka dela, ki je ni mogoče kar tako spraviti iz tira, vsak dan iz službe vračala domov objokana. »Plača je bila sicer dobra, pritisk delodajalca pa nevzdržen,« pravi. Sama bi še vedno vztrajala, pa jo je njen partner Luka postavil na trdna tla. Opogumil jo je, naj pusti službo, in jo prepričal, da bosta že kako, da še tako dobra služba ni vredna človekovega zdravja. Pogodbo so ji sicer podaljševali iz meseca v mesec, a se je odločila oditi sama.

Kalvarija od zamisli do cilja. Čeprav je že takrat vseskozi pošiljala prošnje za novo službo, je obenem razmišljala, kako bi lahko delala sama zase. »Vsako jutro sem gledala na cesto ljudi, ko so se vozili v službo,« pravi, »in razmišljala, kako bi to uporabila kot priložnost.« Ker se nam zjutraj vedno mudi in si dostikrat nimamo časa skuhati kave ali pripraviti zajtrka, ji je prišlo na misel, da bi ljudem ponudila prav to. Zamisel je skicirala na list papirja in se še isti dan, ko je pustila službo, odpravila na občino. »Razložila sem jim, da bo to luštna lesena hiška, kjer bom ljudem na poti v službo ponujala zdrave zajtrke in kavo.« A ker česa podobnega še niso dobili, niso vedeli, kaj odgovoriti, le napotili so jo na Direkcijo Republike Slovenije za ceste. Dobiti je namreč morala dovoljenje za uvoz in izvoz z državne ceste na parcelo, ki je sicer v lasti njene mame. »Z Luko sva se podvizala in hitro napisala prošnjo, a ni bila sprejeta, ker ni bila popolna. Napisali so še kakšnih deset stvari, ki jih moram narediti in poslati zraven.« Marsikdo, ki ni trdno prepričan o svojem cilju, bi že na tej točki obupal, toda Saša se ni dala. Najela je projektanta, ta je zrisal vse natanko tako, kot sta si bila z Luko zamislila in je bilo treba, z vsemi podrobnostmi vred. Preden je bilo to opravljeno, so minili trije meseci. Potem je trajalo še nekaj mesecev, da so na Direkciji to pregledali in ji povedali, kaj še manjka – in spet je bilo treba  čakati. Kar deset mesecev je trajalo, da je dobila vsa potrebna dovoljenja. Z njimi je potem spet šla na občino in dobila zeleno luč za postavitev lokalčka in obratovanje, pa še projekt se jim je zdel zanimiv. V tistem času so tudi obnavljali cesto, zato sta minila še dva meseca, preden je zamisel oživela. Ker pa je čakanje negotovo in seveda brez zagotovila, da boš resnično prišel na cilj, je Saša ves ta čas še vedno pošiljala prošnje za zaposlitev, hodila na razgovore in sprejemala zavrnitve, se kislo nasmehne. Vmes se je s svojim projektom prijavila tudi na evropski razpis Podjetno v svet podjetništva, za diplomirane osebe mlajše od trideset let z dobro poslovno zamislijo. »Zaposlijo te za leto dni, torej za čas, ko uresničuješ svojo idejo. Spisala sem obsežen poslovni načrt in ga poslala, prepričana, da jih bo moja ideja pritegnila. Ampak so me zavrnili.« Na toliko ovir je naletela na svoji poti uresničevanja sanj, da je vmes skoraj obupala.

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 3, 19.1.2016