Takih oči ne pozabiš. Ker so žive. Tudi besed, ki jih je zapisala v knjigi, ne. Ker so resnične. Veliko doživetega se niti ne da opisati z besedami, ker jih ni. Se jih pa sluti. Ko bereš, kar piše Jasna v knjigi Moj svet sredi oceana, jadraš z njo. Vseh 32 dni, ko je jadrala čez Pacifik. In na koncu, ko doseže s svojim dragim Rickom kopno na otoku Hiva Oa v Francoski Polineziji, tečeš z njo in jočeš. Ker je pokazala, da se da. Dotakniti obzorja, če si le dovoliš poslušati svoje srce. Potem dobiš priložnost, da se ujameš v trenutek, ko veš, da si točno tam, kjer moraš biti. In se zaveš, da je to tisto, kar iščeš. Ujameš ga tam, kjer najmanj pričakuješ. Potem je lažje. Imaš zaupanje, notranjo vero in mir, ki ti ga nihče ne more več vzeti. Potem lahko živiš kjerkoli. In še nekaj je fino, ko pluješ po morju, pravi Jasna, to, da ti nihče ne more slediti in ponoviti natančno iste poti.

Srečali sva se ob sidru na Kongresnem trgu. Hladno je bilo. Prišla je obuta in ovita v oblačila, ki niso njena, saj ima sama samo kopalke, nekaj majic, kratke hlače, čevljev pa sploh že več let ni obula. Od oktobra 2009 je na poti po svetu, zadnjih šest let na jadrnici, sem in tja pa se vendarle vrne v rodni Sesljan. Decembra je prišla izdat svoj knjižni prvenec Moj svet sredi oceana. V uvodu  je Mitja Tretnjak napisal: »Jasna ni šla v svet zato, da bi ga odkrivala, primerjala s svojim ali ocenjevala. Odšla je iz želje in potrebe, da bi ga spremenila v svoj dom ...«

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 3, 19. 1. 2016