Juan Pedro Campos dos Santos ima dolgo ime in kratko življenje. Komaj dva meseca ima, v časopise pa je otrok iz revnega predmestja brazilskega mesta Recife prišel zato, ker je žrtev podivjanega virusa Zika. Okrog petega meseca nosečnosti je njegova mama Daniele dobila visoko vročino in izpuščaje po telesu. Nekaj tednov pozneje je ultrazvok pokazal, da je nekaj narobe z otrokovimi možgani. Ko se je Juan Pedro decembra rodil, je bil obseg njegove glavice 26 centimetrov, okrog dvajset odstotkov manj od povprečja. Danieline najhujše more so se uresničile: Juan Pedro ima mikrocefalijo.

Že od rojstva skoraj neprestano joka, tako kot mnogo otrok z mikrocefalijo. Neha le za tistih par uric, ko spi. Takrat Daniele pazi, da ima prste vedno blizu njegovih prsi, da ima fantek kaj zagrabiti. Če ne najde njenega prsta, se ščipa, dokler se ne zbudi. In spet zatuli. Njegovoče se je pritoževal, da ga nenehni jok moti pri spremljanju televizijskega programa. Njegov ponos je bil zaradi nepopolnega sina globoko prizadet. Nekaj tednov po Pedrovem rojstvu je imel dedec vsega dovolj inje odšel. Svoj ponos in družinski televizor je odnesel s seboj.

Tvegati ali čakati? Otrok, kot je Pedro, je v Braziliji okrog štiri tisoč. Vsi so se rodili lani, večina materam iz slumov, ki v hiši nimajo tekoče vode. Živijo v revnih predmesjih, kjer po ulici tečejo odplake in kjer redko pobirajo smeti. V hišah ni tekoče vode, posode, v katerih ljudje hranijo vodo, pa so izvrstno gojišče za komarje, ki prenašajo virus Zika. Povezava med virusdom Zika in mikrocefalijo pri otrocih še ni trdno dokazana, a vsa znamenja kažejo na to, da zares obstaja. Zagotovo bodo vedeli v nekaj mesecih.

Noseče Brazilke, Ekvadorke, Kolumbijke, Salvadorke trepetajo za usodo svojih otrok. Tiste, ki še niso noseče, pa si otroka želijo, ne vedo, kaj narediti. Štiriintridesetletna Maria Erlinda Guzman iz Salvadorja se je zdravila zaradi neplodnosti, zdaj pa premišljuje, ali naj začne uporabljati kontracepcijo. Salvadorska vlada je ženskam svetovala, naj vsaj dve leti ne zanosijo. Maria se boji, da bo do takrat, ko bo spet varno zanositi, že prestara za otroka. Brez otrok bom ostala, obupuje. Tisoči žensk se soočajo z enakimi vprašanji: naj čakajo in tvegajo, da bodo prestare? Naj zanosijo in tvegajo, da se otrok rodi z mikrocefalijo?

V še hujši stiski so mame mikrocefaličnih otrok – kako se bodo razvijali, jim ne zna povedati noben zdravnik, gotovo pa je, da bodo potrebovali več nege in več strokovne pomoči kot drugi otroci – toda to so povečini revne ženske, ki si tega ne morejo privoščiti. V rehabilitacijskem centru v Recifu ugotavljajo, da imajo številni otroci z mikrocefalijo tudi hude probleme z vidom – deformiran optični živec in retino, mnogi škilijo – in sluhom. Kar 40 do 50 odstotkov otrok ima resno okvaro oči. In potrebujejo terapijo. Takoj.

Juan Pedro sliši, pravi njegova mama, ima pa probleme z očmi. Kaj vse je še narobe, zdravniki še ne vedo. Mama ga vozi na terapijo, saj zdravniki pravijo, da ti otroci potrebujejo terapijo za stimuliranje oči v prvih treh do šestih mesecih življenja, sicer se jim vid ne bo nikoli popravil.

Ampak tule je zanka: kdo bo vse to plačal?

Ne krivite komarjev: Brazilija je v najhujši finančni krizi od tridesetih let prejšnjega stoletja. Cepiva še ni na vidiku, vsi ostali ukrepi so pa samo začasna in delna rešitev. In stanejo.

Fumigacijo, ki zaduši ali zastrupi komarje, je treba večkrat ponavljati. Na teren so poslali tudi vojsko – ljudje, ki sicer zdravstvenih delavcev ne bi spustili v hišo, se ob prisotnosti vojske omehčajo. V Recifu ocenjujejo, da je kar 85 odstotkov vseh krajev, kjer se množijo komarji, v zasebnih domovih. Takle je tipičen prizor v hiši, kamor vstopijo zdravstveni delavci: na eni steni je več vrst kletk z ujetimi ptiči, vsaka ima svojo posodico z vodo. Na prstenih tleh se preganjajo želve, zraven so cvetlični lonci, polni vode. In potem je v hiši seveda še rezervoar s pitno vodo, ki praviloma ni dobro zatesnjen. Vse to so gojišča za komarje. Mesto je že novembra prosilo za sedem milijonov dolarjev denarne pomoči, januarja so od vlade dobili 300.000 dolarjev. Zdaj moramo narediti, kar se da, kako to plačati, bomo pa pozneje premišljevali, so praktične mestne oblasti.

Zadeve so tako resne, da nekateri čisto resno premišljujejo, da bi znova uporabili zloglasni insekticid DDT. Res je domnevnokancerogen, ljudem in okolju zagotovo škodljiv, že dolgo po vsem svetu prepovedan, vendar je tudi zelo učinkovit. Ubijalsko učinkovit. Problem je to, da ne bo pomoril le komarjev. Treba je pretehtati, kaj bo povzročilo večjo škodo, komarji ali DDT, pravijo. A za zdaj še tehtajo argumente za in proti.

Tisti, ki krvoločno vzklikajo, pobijte vse komarje!, nimajo prav, zmajujejo z glavo strokovnjaki. Prvič, kako boste očistili komarjevves bazen Amazonke? Drugič, komarji niso krivi – ne vsi. Od več kot 3500 vrst komarjev človeške bolezni prenašajo le tri. Komarji so hrana številnim drugim živalskim vrstam, njihovo uničenje bi nedvomno imelo številne nepredvidene posledice in bi lahko resno načelo naravno ravnovesje. Vlade južnoameriških držav prebivalstvu nemočno svetujejo, naj uporabljajo repelente –ampak tu se spet spotaknemo ob isti utrujeni hakeljc, repelenti so predragi za revne, ki so zaradi slabih bivanjskih razmer najpogostejše žrtve Zike. Edina prava in zares zanesljiva dolgoročna rešitev bi bile seveda naložbe v infrastrukturo – vodovodi, kanalizacija. Problem je spet – smo že omenili? – pomanjkanje denarja. Število okuženih v Braziliji ocenjujejo na milijon in pol. Laboratoriji ne dohajajo potrebe po testih za virus Zika. V Kolumbiji, ki je po okužbah na drugem mestu, število okuženih ocenjujejo na 700.000.

Riba sita in otrok cel: Brazilija poskuša okužbo zajeziti z genetsko modificranimi komarji – ko se rahlo popravljeni samci sparijo z divjimi samicami, nosilkami virusa, njihovi potomci poginejo. Na območjih, kjer so stvar testirali, je populacija komarjev upadla za 90 odstotkov. Vendar genetsko spremenjeni komarji še niso pripravljeni na masovno distribucijo. Ko bodo, to ne bo ustavilo le Zike, dodatna prednost tega pristopa je, da bo omejil tudi druge bolezni, ki jih prenašajo komarji.

Včasih se ljudje kar sami znajdejo, tako so v neki vasi v Salvadorju odkili, da ribe iz bližnje reke jedo ličinke komarjev, zato jih nalovijo in jih odnesejo v svoje rezervoarje vode, da jimzatirajo komarje, pa je tako riba sit in otrok cel.

Virus Zika se je že razširil po Južni in Severni Ameriki, ampak v Severni so precej na boljšem: lahko si privoščijo repelente, klimatizirane hiše in mreže proti komarjem. Samo v dve najhladnješi državi obeh Amerik, v Čile in Kanado morilski komarji niso prodrli, ker so tam razmere zanje neugodne. Menijo tudi – čeprav niso prepričani – da komarji ne uspevajo nad 1800 metri nadmorske višine. Menda jih majčkeno zebe.

So se pa odlično prilagodili življenju v mestih in se naravnost razcveteli tam, kjer ni tekoče vode, je pa veliko smeti. Na roke jim gredo tudi klimatske spremembe. Odvrženi lončki jogurta ali margarine, v kateri se nabira deževmica, so odlično gojišče za komarje. Saj ti sploh ne zahtevajo veliko, dovolj je že s postano vodo napolnjen pokrovček steklenice.

In zato strokovnjaki napovedujejo, da bo okuženih z virusom Zika kmalu štiri milijone. Zveni ogromno? Pa ni. »Štiri milijone primerov se morda sliši veliko, pa je čisto mogoče, da je ta ocena prenizka,« temačno napoveduje Paul Reiser, svetovalec na pariškem Pasteurjevem institutu. Prebivalstvo virusu še ni bilo izpostavljeno in torej nanj še ni imuno, zato bo virus še lep čas neovirano razsajal.

Nekateri sicer napovedujejo, da bodo cepivo že oktobra ali novembra letos lahko testirali na ljudeh. Vendar ga je treba testirati na nosečnicah, kar bo etična in praktična mora. In pot od testiranja do cepiva bo dolga tri do pet let. Če zadevo zelo pospešijo. Z normalno hitrostjo bi trajalo še precej dlje. Do takrat pa se bodo revnim materam rojevali deformirani otroci.

Prosimo, stisnite kolena: nikar ne zanosite, ženskam svetujejo vlade. Kakšen cenen trik, so ogorčene ženske in humanitarne organizacije. Okrog polovica nosečnosti v deželah Južne Amerike je nenačrtovanih, številne so posledica spolnega nasilja. Do okrog 75 odstotkov nosečnosti pride zato, ker ženske ne morejo do kontracepcije, čeprav je ta načelno brezplačna. Splav omejujejo strogi zakoni, v Braziliji je na primer dovoljen le, če je ogroženo življenje matere ali če je nosečnost posledica posilstva. Konservativci v parlamentu se trudijo zakon še zaostriti. Organizacije, ki se borijo za roavice žensk, se trudijo v nasprotni smeri. Sicer Brazilijo čaka tole, je povedala neka pravnica: »Kmalu bomo imeli generacijo revnih žensk, katerih usoda bo neprestano skrbeti za izjemno nesamostojne otroke.«

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) se ukvarja le s preganjanjem virusa, pri omejevanju nosečnosti pa ne pomaga. Dodaten problem je to, da mikrocefalijo odkrijejo pozno, diagnozo se da z gotovostjo postaviti šele pri 24 tednih nosečnosti, večinoma pa v zadnjem trimesečju, takrat je za splav, tudi če bi bil dovoljen, že prepozno.Najnevarnejša je za plod okužba z Ziko v prvem trimesečju, vendar tudi pri poznejši okužbi škodljive posledice niso izključene.

V Južni Ameriki opravijo okrog 4,4 milijone splavov na leto, nedavna raziskava je pokazala, da jih je 95 odstotkov nelegalnih, opravljenih v okoliščinah, ki ogrožajo življenja žensk. Zaradi strahu pred mikrocefalijo se bo število splavov povečalo, napovedujejo, in pri teh nelegalnih posegih bo umrlo še več žensk. Že tako jih milijon na leto po splavu zaradi zapletov pristane v bolnišnici. Bojijo se tudi povečanja števila detomorov. Braziliji so za letos napovedali novih 16.000 primerov mikrocefalije.

»Ko so ženske obupane, pač poiščejo svojo rešitev,« pravi direktorica Federacije za načrtovanje družine.


Več v Zarji št. 6, 9.2.2016