Mateja J. Potočnik

Domači dolgo niso vedeli, kaj se mu dogaja, saj je svoje zdravstveno stanje spretno prikrival. Potem pa je šlo samo še navzdol. »Grozno je bilo. Ko ne moreš dihati, loviš sapo, ponoči ne moreš spati, vstajaš, spiš napol sede, ne zmoreš več iz stanovanja …« pripoveduje 43-letni Miha Gašperin, ki mu je pred šestimi leti začelo odpovedovati srce. Mi smo ga obiskali 2. februarja, natanko osem mesecev po tem, ko mu je v prsih začelo biti novo srce.

Usodni sistematski pregled. Ko so v službi imeli preventivni zdravstveni pregled, Miha je bil takrat star 37 let, se je izkazalo, da z njegovim srcem ni vse, kot je treba. »Dobil sem pošto, da se moram zglasiti pri svojem osebnem zdravniku. Ko sem prišel k njemu, je zagnal paniko, da moram takoj na pregled h kardiologu.« Čeprav je opravil preiskave, mu natančne diagnoze niso mogli postaviti. »Ves čas so ugibali, kaj mi je, zato se s tem nisem preveč ukvarjal, tudi tablet, ki so mi jih predpisali, nisem redno jemal.« Dve leti je še nekako šlo, potem pa se mu je zdravstveno stanje drastično poslabšalo. »2012 so mi pod kožo prsnega koša vstavili defibrilator, ker tudi to ni pomagalo, so mi dve leti kasneje dvakrat presadili matične celice. Po prvi presaditvi sem se dober mesec počutil zelo dobro, ko so mi jih presadili drugič, izboljšanja ni bilo. Med presaditvama matičnih celic sem bil dvakrat v bolnišnici. Dobil sem zdravilo Levosimendan in po njem je moje srce nekaj časa delalo kot raketa. So mi pa že takrat rekli, da bom moral začeti razmišljati o presaditvi.«

Sprva se o tem ni hotel niti pogovarjati. Ko so mu zdravniki prvič omenili, da bo verjetno moral na presaditev srca, jim je rekel, da se o tem ne želi pogovarjati. Strah ga je bilo, da z drugim srcem ne bo več enak. »Takrat sem na srce gledal drugače, kot gledam danes. Verjel sem, da se v njem skriva duša človeka. Ljudje so govorili marsikaj, da se ti, če dobiš žensko srce, spremeni glas, da se človeku po presaditvi srca spremeni osebnost, da imaš potem drugačen okus za hrano. Tega me je bilo strah. Potem pa sem počasi sprejel dejstvo, da je srce čisto navadna mišica.« Drugi razlog, da je toliko časa odlašal s presaditvijo, je bil tudi strah, kako bo družina preživela brez njegovih prihodkov. Miha se je poleg službe ukvarjal s servisiranjem koles. S tem denarjem je plačeval sinove treninge golfa. »Preprosto si nisem mogel privoščiti, da bi nehal delati. 25 tisoč kilometrov sem na leto prevozil samo zaradi Lanovega golfa. Moj dan se je vsak dan, ne glede na vikende in praznike, ob desetih ali enajstih zvečer končal v moji delavnici. Vsako jutro pa v službo.« Potem pa so zdravniki, ko je šel na redno kontrolo po presaditvi matičnih celic, ugotovili, da ima strdek in da mu je voda zalila srce. Takrat izbire ni bilo več. »Ko je prišla žena k meni v bolnišnico, sva se zjokala, potem pa se odločila, da je od zdaj treba samo še naprej. Zavedel sem se, da mrtev ne bom mogel nikomur več koristiti.« Odtlej je bila zanj pomembna vsaka minuta.

Več v Zarji št. 6, 9. 2. 2016