Vsi smo že kdaj pomislili na to, kaj vse bi lahko naredili, če bi se povezali, si pomagali in preprosto živeli v harmoniji. Kako bi bil lep ta svet! Oh, te pobožne želje žal prevečkrat potisnemo na stran, da nas ne bi imeli za preveč zasanjane, idealiste ali kaj tretjega. Ker se takšne zamisli preprosto slišijo prečudovito, da bi lahko bile resnične, in ker prevečkrat nehamo verjeti v najlepše. A ne tokrat! V sodelovanju z Eko civilno iniciativo Slovenije (Ekoci) v reviji Zarja začenjamo novo akcijo, v kateri bomo povezovali ljudi in dokazali, da se z malo volje zmore marsikaj! Akcijo začenjamo z gospo, ki ponuja brezplačno sobivanje v hiši na podeželju 15 km južno od Celja. Je kakšen kandidat?

Ekoci deluje na več področjih, ki jim je skupno povezovanje. Vedno znova dokazuje, da smo tako močnejši in sposobnejši. Skupaj lahko premikamo gore. Zato nas njihova pobuda, s katero so nas navdušili malo po novem letu, ni presenetila. Irena Rotar je čisto preprosto predlagala, da začnemo gibanje, v katerem bi povezovali ljudi, ki bodisi potrebujejo bodisi ponujajo kakršnokoli pomoč. »Ne gre za to, da ljudstvu kar naprej nekaj podarjamo, ampak da ga naučimo 'loviti ribe'. V Bosni je neki zamejec oživil vso vas, ko je tistim, ki so se po vojni hoteli vseliti vanjo, podaril kozo, kokoši in strešnike. Seveda pa so morali v zameno pomagati drugim. V tem kontekstu bi lahko delovali tudi mi. Kot nekdo, ki hodi po vaseh in jih oživlja,« nam je hitela razlagati. V njeni ideji smo prepoznali veliko priložnost in tako začenjamo  novo akcijo v upanju, da bomo povezali in pomagali čim več ljudem. Dragi bralci, vabljeni k sodelovanju! Pišite nam na naš poštni naslov: revija Zarja, Brnčičeva 31, 1231 Ljubljana Črnuče, ali na naš e-naslov zarja@media24.si, s pripisom »Za akcijo  Povezujemo ljudi – pomagajmo si«, in nam zaupajte, kako ste se vi pripravljeni povezati z drugimi ali pa ste morda z njimi že povezani. Vašo zgodbo bomo z veseljem predstavili in objavili, vi pa boste tako pridobili širši krog somišljenikov in dobili priložnost, da se (še bolje) povežete.

Čas je, da stopimo iz okvirjev, ki nas zgolj omejujejo. O smislu povezovanja je Irena Rotar ob novem letu zelo lepo zapisala: »Najpomembnejše so drobne, nevidne vezi, ki se tkejo v polju nevidnih sil v vesolju, ki se jim reče skupno ustvarjanje idej, prijateljstvo in spoštovanje. Vesolje (ali kdorkoli že) nam je dalo darilo, da v življenju srečujemo ljudi, ki jih potrebujemo v nekem trenutku, da se med sabo podpiramo, učimo drug od drugega in gremo lažje skupaj naprej. Bodimo hvaležni za to! Čas, ki prihaja, ne bo ravno preprost. Za narod, državo, družino in domovino bomo morali stopiti skupaj, razmišljati zunaj okvirov, ki smo jih vajeni, in ustvarjati aktivno s pozitivnim pristopom, da ohranimo tisto, kar so nam zapustili naši predniki. Zgodovina nas uči, da so vedno preživele le močne samooskrbne skupnosti. Nalijmo si čistega vina, realnih informacij, bodimo aktivni in pozitivni državljani ter pogumno naprej. Skupaj za svoj in skupen košček kruha!« Naj bo to vodilo naše akcije, katere glavni cilj je pokazati pravo pot v svetlo prihodnost.

OKVIR: Pomagajmo si v živo! Predstavljamo vam možnost brezplačnega sobivanja v hiši na podeželju! Da ne bomo ostali samo pri besedah, naj vam predstavimo že prvo priložnost povezovanja, ki jo ponuja gospa, ki se sicer ne želi izpostavljati v javnosti, imamo pa njene podatke v uredništvu, za tiste, ki bi želeli vzpostaviti stik. Gospa (recimo ji Ela) je po poklicu učiteljica, a je invalidsko upokojena in živi v hiši na podeželju. Čeprav ima rada samoto in obožuje življenje daleč od mestnega vrveža, se ji zdi popolnoma neracionalno, da sama živi na velikem posestvu. »Idilo je pač treba tudi vzdrževati, kar je precej zahtevno delo za enega samega človeka,« priznava. Zato se je v zameno za sodelovanje pri vseh opravilih v in ob hiši odločila ponuditi brezplačno sobivanje v hiši na podeželju 15 km južno od Celja ženski ali paru, mlajšemu od 40 let. Starostna omejitev je posledica Eline preudarnosti, saj se zaveda, da bodo mlajši od 40 let bistveno lažje pomagali pri delu okoli hiše. Veliko je sklanjanja in hoje po neravnem terenu. Zainteresirani bi morali imeti veliko željo živeti v naravnem okolju, da si z lastnico samooskrbno urejajo vsakodnevno življenje. To je ponudba za poštene, čiste, odkrite, nekadilce in posameznike, pripravljene za sodelovanje. Na dveh hektarih zemlje je paše za štiri ali pet ovc, pri hiši sta dva psa in nekaj kokoši. Drugo je zelenjavni vrt. Na pašnikih so tudi visokodebelna drevesa in malo brajde. Ela ne živi v strnjenem naselju, v bližini ni nobene industrije ali velikih cest, je pa veliko miru in čiste narave.

Njena zgodba. Ela uživa ob vsakodnevnem stiku z naravo in je srečna, da lahko živi obdana z zelenjem in v miru. Preden je prišla živet v ta kraj, je s partnerjem, sinom in hčerko prebivala v Ljubljani. Po smrti partnerja se je pred približno dvajsetimi leti odločila, da bo na zemlji, ki ji jo je podaril oče, zgradila hišo. Pred tem je bila tam stara manjša domačija, neprimerna za bivanje. Postavila je nadomestno gradnjo do faze, primerne za vselitev v eno etažo, in se tja preselila z otrokoma. S pomočjo staršev, ki sta živela v bližini, se je gradnja nadaljevala. S časom je uredila še dvorišče in gospodarsko poslopje, da je posestvo postalo celota. V nasprotju z Elo sta se njena otroka počutila bolj meščanski duši in jima življenje na podeželju ni ustrezalo. Hči se je tako že v srednjo šolo vpisala v Ljubljano in se tja tudi preselila, kasneje je v Ljubljano odšel študirat tudi sin. Od tega je preteklo že kar nekaj let, oba sta že davno osamosvojena, sin še vedno živi v Ljubljani, hči pa v Kanadi. To, da sta njena otroka bolj svetovljanska, Ela spoštuje in od njiju ne pričakuje, da bi živela po njenih željah in pravilih. Zato ju tudi ne obremenjuje z delom, ki ga ima na svojem posestvu. Namesto tega je v svoj dom pripravljena sprejeti nekoga, ki bi z njo delil podobne vrednote in načela. A priznava, da ji ni vseeno, kakšnega. »Izhajam iz družine, kjer se med sabo spoštujemo, si ne lažemo, ne krademo, ne pijemo, in takšne vrednote iščem tudi v človeku, ki bi živel z mano. Vedno smo živeli od dela lastnih rok, pri čemer nas je vodilo reklo: kdor ne dela, naj ne je. To sem večkrat slišala od mame, ko me je kdaj v puberteti ali malo prej kakšna lenoba napadla, a so mi jo starši uspešno ozdravili,« je odkrita. Rada ima svoj mir, zato išče nekoga, ki zna živeti umirjeno in v sožitju z naravo. »Nočem biti ujetnik v lastnih zidovih. Tudi ekološka usmerjenost mi zelo veliko pomeni, zato si želim ob sebi nekoga s podobnimi vrednotami. Ne maram strupov, raje vsak dan pulim plevel in se smilim sama sebi ali pa si kaj zažvižgam – in je bolje, kot da uporabljam agresivna škropiva in druge pripravke.« Se najdete v vrednotah, ki jih opisuje? Potem ste morda pravkar spoznali svojo bodočo sostanovalko.

Zarja št. 4, 26. 1. 2016