Nekaj ur po tistem, ko je papež Benedikt XVI. zboru pretresenih kardinalov prebral v latinščini napisano odstopno izjavo, se je nad Rimom razdivjala nevihta in v baziliko sv. Petra je treščila strela.  Sredi zime. Kot da bi hotela ponazoriti, kako je papežev odstop udaril ne le med katoliške vernike, ampak je osupnil ves svet.  V dolgi zgodovini papeštva se je dogajalo marsikaj, celo to, da je pokojnega  papeža nasledil njegov sin, zelo redko pa se je zgodilo, da bi papež odstopil.  Primerljiv odstop je le eden:  tisti iz leta 1294, ko je po nekaj mesecih odstopil papež Celestin V.  Papeži so namreč kot monarhi, ki vladajo, dokler so živi. Razen če ne prepustijo prestola svojemu otroku, ki pa jih, kot je znano, papeži  praviloma nimajo. 

Najbrž se spomnite prizorov iz zadnjih dveh let življenja Janeza Pavla II.  Kratke govore in pozdrave vernikom je prebiral z  veliko težavo, roke so se mu tresle, glava mu je tu in tam omahnila na ramo, iz kotička ust se mu je včasih  pocedila slina. Že takrat se je govorilo, da bo papež odstopil, še glasnejša pa so bila mnenja, da se lahko umakne iz javnosti, odstopiti pa ne more in ne sme.

Nedvomno se je papež Wojtyila o tem posvetoval tudi s svojim najbližjim sodelavcem, kardinalom Ratzingerjem, ki je bil ob njem od leta 1981. Izbral si ga je za sodelavca, ker je bil navdušen nad njegovim znanstvenim teološkim delom, in mu dodelil kongregacijo za vero, ki ji pravijo kar inkvizicija. Ko poslušaš današnje komentarje o sodelovanju prejšnjega in zdajšnjega papeža, nekateri poznavalci trdijo, da je Benedikt XVI. nadaljeval  izročilo Janeza Pavla II., drugi pa gredo precej dlje – da so  pravzaprav vseskozi  v resnici prevladovale konservativne zamisli  umirjenega učenjaka Ratzingerja, Wojtyla pa jih je s svojo slovansko odprtostjo in toplino nezadržno širil.  Skratka da je zdajšnji papež v resnici vladal 32 let!

Prestar je! 

Joseph Ratzinger ima štiri leta starejšega brata Georga, ki je tudi duhovnik in ima »ta malega« zelo rad. Nedavno je o njem napisal odmevno knjigo, pa je kljub temu pred sedmimi leti, ko je bil izvoljen za papeža, brez dlake na jeziku rekel: »Prestar je!« Imel je 79 let, bil je torej neposredno na meji, ko je v volitvah sploh še lahko sodeloval, saj je zgornja meja 80 let.  Ko ga novinarji danes obletavajo, pravi, da je bratov odstop pričakoval, saj sta se o tem pogovarjala. O njegovem zdravju pa: »Za nekoga njegovih let se drži kar dobro.«  Ampak ne dovolj dobro, da bi obvladal tako ogromno in zapleteno organizacijo, kot je vesoljna Cerkev.

Joseph Ratzinger na zadnjem izbiranju papeža ni bil med favoriti. Med 264 dotedanjimi papeži je bilo le sedem Nemcev, serijo Italijanov na tronu je po 400 letih prekinil Poljak.  Omenjalo se je kar nekaj (italijanskih) imen, zato je bila izvolitev Ratzingerja dokajšnje presenečenje – predvsem za njega samega.  V zgodovini je bilo kar nekaj papežev, ki to niso hoteli biti, in zdajšnji je vsekakor med njimi. Šušljalo se je, da so ga izvolili tudi zato, ker zaradi svoje starosti ne bo dolgo (v resnici je eden redkih papežev, ki so doživeli tako visoko starost); Wojtyla je namreč vladal kar 27 let. Še najbolj pa bo držalo, da je dobil glasove svojih kolegov kardinalov zaradi tesnih vezi s karizmatičnim Janezom Pavlom II., za katerega so verniki takoj po smrti zahtevali, naj ga povzdignejo v svetnika. Kakšne hitre spremembe bi utegnile Cerkvi škodovati. V komentarjih si je prislužil Ratzinger naziv prehodni papež, torej tisti, ki bo krotil razmere  dotlej, ko bo nastopil čas za naprednejše tokove v svetovnem katolištvu.   

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 8, izid: 19.2.2013).

---