»Adamovo igranje violine jo je ganilo, čeprav jo je begalo. Učenje violine ali katerega koli instrumenta je bilo dejanje upanja, pomenilo je misel na prihodnost.«

Ian McEvan se v svojem trinajstem romanu dotakne sila zanimive teme. Skoraj osemnajstletni Adam zboli za levkemijo. Ker so njegovi starši goreči pripadniki Jehovovih prič, jim vera prepoveduje transfuzijo. Fant, ki še ni polnoleten, se ne sme in ne zmore samostojno odločati o načinu svojega zdravljenja. Starši pa zagovarjajo naravno pot, kot jo zapoveduje sveto pismo, četudi vodi v prezgodnjo smrt. V to veliko dilemo vstopi sodnica Fiona, ki mora sodno določiti, ali se bo Adam zdravil ali se bo prepustil toku narave. Dilema je velika in presega golo pravno presojanje. Sodnica Fiona se v primer vplete kot predstavnica države, a vse bolj tudi kot človek in ženska, ki ji Bog ni naklonil otrok. Mimo sodne prakse se želi seznaniti z Adamom, da bi resnično lahko potegnila pravo, pravično in modro odločitev. Pa jo bo?