Dobra volja in preprostost direktorja, ki ima pod sabo 109 zaposlenih, sta že v prvih trenutkih prišli do izraza. Zelo je delaven, predvsem pa pošten, prekipeva od energije, rad veliko govori in se smeji, je redoljuben in skromen, sem slišala že pred prihodom v Vipavo.
Da skrbi za 26 objektov – za 16 svojih in sedem franšiznih trgovin, dva nakupovalna centra, v Vipavi in Sežani, in za novo veliko skladišče v Vrhpoljah pri Vipavi in se v zadnjem času ukvarja še z veliko akcijo povezovanja malih trgovcev v verigo ZMTS (Združenje malih trgovcev Slovenije) … Da je skromen, mi povedo že poslovni prostori podjetja. Njegova pisarna je presenetljivo majhna, pred njo v prav tako majhni sobi sedita Ingrid in Martina – »moj generalštab«, pohvali direktor dekleti, ki držita na vajetih finance.
Med smehom pravi, da ima žena Leonida, s katero sta pred 26 leti v garaži postavila podjetje Fama, največjo pisarno. Da sinova Tilen (32) in Robert (36), ki sta oba ekonomista in njegovi desni roki, sedita skupaj v majhni pisarni, se mu ne zdi nenavadno. »Človek preprosto ne potrebuje več kot to,« razloži direktor Lemut in doda, da v podjetju še nikoli niso delili dobička, da gre vse, kar zaslužijo, v vlaganja in da so vedno rasli počasi in previdno. »Nikoli ne gremo bliskovito naprej kakor drugi, ki to počnejo s krediti in brezglavo. Fama je danes največje podjetje v občini Vipava in med štirimi največjimi v upravni enoti Ajdovščina, kar ni malo, saj smo med velikimi konkurenti, kot so Fructal, Mlinotest in Indom.«

Kam rinejo Lemutovi?! Družina in zaposleni vlagajo dušo, srce in ves svoj prosti čas v to podjetje, poudarja Lemut. »Od nekdaj gojimo pripadnost svojemu okolju, zavedamo se, da prihajamo v kraje, kjer ni bilo preskrbe. In tam živimo z ljudmi z roko v roki. Naše trgovine so prava mesta srečevanja in druženja, lahko bi rekli, da funkcionirajo 'po starem' in imajo dušo. K nam prihajajo po veliko več kot le štruco kruha, pogosto so naše trgovine kraj, kjer človek dobi tudi razumevanje in celo tolažbo. Recimo v Bukovju, ki je na pol poti od Postojne proti Colu, lahko na poti v trgovino srečaš medveda, ker je tam zares divjina.«
Trgovine v odročnih krajih so pač posebna tržna niša podjetja Fama, ki jo dopolnjujejo vsako leto. Vsi se sprašujejo, kam »rinejo« Lemutovi in zakaj. »Zakaj? Pravzaprav kamor koli pogledamo, vidimo delo, posebej imamo radi pilotske projekte, kot je denimo Razvojna zadruga v Trenti. Na tem območju od Bovca do Kranjske Gore na 45 kilometrih ni bilo osnovne preskrbe. Zgradili smo market v vasi Trenta, zdaj se gradi market v vasi Soča, po tem območju križarijo trije kombiji potujoče trgovine. Vsi kampi imajo dvakrat na dan ponudbo v potujoči trgovini, preskrbujemo tudi gostinstva in planinske koče … Vse to je projekt, ki dokazuje, da se le da nekaj narediti. Stalnih prebivalcev Trente je le 211, toda ta trenutek jih je skupaj z obiskovalci 10.000! Nihče ni videl v tem tržne priložnosti, izgovarjali so se, da se za 211 prebivalcev ne splača odpirati trgovine.«
Aleksander Lemut poudari, da pri njih pošteno poslovanje ne pomeni, da ciljajo na dobiček, ker se ga, trdi, na podeželju ne da ustvarjati. Veseli so, če se pokrijejo stroški trgovine. Držijo se načela sedmih kilometrov oddaljenosti od velikih nakupovalnih središč, kar pomeni, da je zanje to meja, ko se posamezniku tudi finančno ne splača vedno peljati z avtom do trgovine.

Ne bi jim bilo treba pomagati majhnim pridelovalcem. Direktor Lemut, s katerim se sprehajam skozi nakupovalni center v Vipavi, stresa iz rokava različne številke in podatke. Razloži, da imajo v tem centru 12.500 artiklov, medtem ko mora imeti podeželska trgovina ustrezno ponudbo, kar pomeni od 2500 do 3000 izdelkov. Pove, da kupcem zagotavljajo sto izdelkov po trajno nizkih cenah, tako kot v velikih središčih in diskontih tudi pri njih dobijo štruco kruha za 99 centov in jogurt za 22 centov. Toda družina Lemut in vsi zaposleni si ne prizadevajo samo za nižjo ceno, temveč poskušajo ponujati tudi kakovost in različnost, hkrati pa bi radi promovirali in spodbujali majhne primorske dobavitelje.

»Čeprav bi lahko poslovali s samo desetimi dobavitelji, smo jih lani imeli 435, ki so nam vsaj enkrat kaj dostavili. To od nas seveda zahteva veliko več truda in nam ne bi bilo treba, toda na Primorskem je veliko majhnih pridelovalcev, ki poskušajo preživeti v težkih razmerah, in se spodobi, da jim kot lokalni trgovec želimo pomagati. Kupec se zaveda, da so pri domačem pridelovalcu razmere za pridelavo ekstremne in da ta izdelek ne more biti poceni. Računamo pa tudi na to, da je sodobni potrošnik vsak dan bolj ozaveščen: ve, kaj želi jesti, in ceni takšno ponudbo, ta pa se bo čez čas izkazala za dobro in bo v prihodnje naša primerjalna prednost.«
Pokaže nam zabojček namiznega grozdja iz Vipavske doline in razloži, da je to izjemna ponudba – slovenskega namiznega grozdja pri nas ne dobimo v trgovinah, drugod ponujajo grozdje iz Južne Afrike, Argentine, Čila. »Kmet je z nami sklenil ugoden dogovor in evo: spet imamo čudovit projekt.«

Pisano popisan koledar. Na mizi direktorja Lemuta posebno pade v oči koledar, popisan z različnimi barvami. To je njegova osebna pogruntavščina, red, v katerem se znajde samo on, pojasni. Direktor je redoljuben, pisarna je kot iz škatlice, na koncu vsakega dne si zaokroži delovni proces tako, da zapiše dnevni promet v svojih dveh trgovskih središčih in 24 trgovinah od Trente do Pobegov pri Kopru. Osebno vsak mesec zaposlenim obračuna plače in vsak dan sam pregleda pošto, ki prispe v podjetje, in jo usmeri k posamezniku, hkrati pa vsakemu napiše kakšno besedo. Seveda nikakor ne spregleda niti za en dan, kaj dela konkurenca, prizna.
Torej vse gre po utečenem ritmu, ki pride v kri. Vsak dan gre Aleksander Lemut spat petnajst pred polnočjo, vstane ob 6.25, v pisarni je ob sedmih, v službi pa je običajno do sedmih zvečer. Če obveznosti od njega ne zahtevajo še več. »Nisem tisti, ki je najbolj priden – včeraj sem, recimo, šel domov ob 19. uri, žena in mlajši sin sta prišla pred polnočjo, ker sta obnavljala market Žgavec v Spodnji Idriji. Tako je pri nas, v nekem trenutku sem jaz v Salzburgu ali kje drugje, žena v Veroni, sinova na Japonskem ali v Žgavcu, Trenti, Bukovju … To je način življenja.«

Preprostost ima v genih. Ne, ni deloholik, preprosto ima rad svoje delo, pove sogovornik, ki je bil v 80. letih eden od direktorjev Fructala, pa se je vseeno odločil za pogumno potezo in odprl svoje trgovsko podjetje. »Sem zelo preprost človek. V naših genih sta kmetijstvo in trgovina, trgovci smo bili po očetovi in mamini strani že pod Avstro-Ogrsko in Mussolinijem. Vesel sem, da sinova nadaljujeta najino delo, nobenega ni bilo treba siliti. Starejši Robert je bil, ko smo odprli prvi diskont, star deset let in je hotel biti nenehno na blagajni, kjer so mu dovolili, da zaračuna manjše stvari. Mladi že prevzemajo posle in odgovornost.«
Sogovornik posebno poudari, da so Lemutovi sicer Ajdovci, toda vsak dan po ves dan v Vipavi. »Po 26 letih smo že dobili 'domovinsko pravico'.« Družinsko hišo imajo v vasi Cesta pri Ajdovščini in ohranjajo kmetijsko dejavnost na posestvu, velikem dva hektarja. Največ gospodari mlajši sin, ki goji posebno ljubezen do zemlje in kmetovanja. Pohvali se s 1050 sadnimi drevesi s tremi vrstami sadja.

Družina je največja vrednota. »Smo strahovito povezana družina, preprosto ne znamo živeti drug brez drugega. Z ženo bova praznovala 40 let marca prihodnje leto v Planici. Spoznala sva se namreč na mladinskem izletu na skoke marca leta 1977, ko sva bila v trgovskem podjetju Hubelj. »Žena je s hribov, od nekdaj vedo povedati, da so najboljše žene 'z Gore'. Pravzaprav je to predel Gora, kjer so vasi Predmeja, Otlica, Col na Gori … Lahko potrdim, da je trditev točna. Ali sploh lahko rečemo kaj drugače po 40 letih?!« V smehu še pove, da se je moral zelo potruditi, da jo je dobil. Leonida je bila namreč iz zelo verne družine, on pa je bil aktiven med mladimi komunisti.

In kaj si uspešna zakonca po 26 letih trdega dela privoščita? Vsako leto je druga polovica novembra namenjena potovanju nekam daleč v tujino. Tretji teden v juliju gresta za en teden na dopust v Grčijo. »Letos se je prvič zgodilo, da v tem času nisem hotel vpogleda v e-pošto.« Izjemno vitalen direktor bo imel novembra pogoje za upokojitev. Ne bi rad popolnoma izpregel, pravi in se pritožuje, da se naša država zelo trudi uničiti družinska podjetja ob prehodu generacij, kar je v tujini absurd. »V pokojninski sklad sem vplačeval 41 let, zakaj mi ne bi zdaj pripadala pokojnina, delal pa bi naprej in še naprej plačeval, kar je treba? V Italiji so družinski poglavarji v vodstvu tudi pri 80 letih, 'spodaj' so sinovi, neveste itd. Če imaš dovolj znanja in modrosti, da ju podarjaš naprej … zakaj pa ju ne bi, zakaj ti to preprečuje lastna država?«

Nepoboljšljivi optimist. Do takrat pa bo Aleksander Lemut stoodstotno predan vsakdanjim izzivom in pogumnim načrtom. Trenutno mu je najpomembnejše združevanje malih trgovcev v Sloveniji v okviru GZS. »Slovenci smo pregovorno nenaklonjeni povezovanju in moj osebni izziv je, da bi to spremenil. V sosednji Italiji uspešno deluje na tisoče kooperativ, zadrug in konzorcijev, ki sem jih v letih sodelovanja z njimi temeljito spoznal. Te bogate izkušnje zdaj prenašam v delo ZMTS – Združenja malih trgovcev Slovenije, ustanovljenega pri Podjetniško-trgovski zbornici Slovenije. V naši državi je še vedno veliko malih podeželskih trgovcev in tudi kmetijskih zadrug s prehrambnimi marketi, ki pa so v boju z veletrgovci in diskontnimi verigami obsojeni na propad. Eno leto dela je že za nami. Ob pomoči zbornice nam je uspelo oblikovati 'aktivno' jedro združenja in pridobiti več kot 50 članov. V podjetju Fama smo tudi povečali veleprodajno skladišče, in tako so že zagotovljeni osnovni pogoji, da začnemo v letu 2017 delati na polno. Sem nepoboljšljiv optimist in sploh ne dvomim, da nam ne bi uspelo. Pričakujem, da bo na koncu imela naša 'veriga' več kot 150 članov, da bo v spodbudo za odpiranje novih podeželskih marketov in bo ponudila svoje police tudi manjšim kakovostnim domačim proizvajalcem.«

* Kakšno je razpoloženje med zaposlenimi? Lemut nam s ponosom pokaže fotografije nogometnega kluba, ki je zaživel skozi več generacij, in pove, da si zelo prizadevajo, da bi se zaposleni dobro počutili. »Na poslovodskih sestankih pogosto rečem: 'Ne želim delati in voditi podjetja, v katero zaposleni prihajajo na delo s kamnom na duši'. Vsi zaposleni smo odgovorni, da ustvarimo sproščeno delovno ozračje.«

* Še ena zgodba o uspehu. Aleksander Lemut je posebno ponosen na edini izlet, ki ga je storil proč od trgovske dejavnosti. »Občini Ajdovščina in Vipava ter sedem podjetnikov se nas je odločilo, da je dovolj propadanja v naši dolini, in smo se lotili reševanja Hranilnice in posojilnice Vipava. Pripeljali smo strokovnjake in zdaj imamo tudi tukaj zgodbo o uspehu – Primorska hranilnica Vipava je po analizah Banke Slovenije v tem trenutku druga najboljša bančna ustanova v državi, kar si štejemo za velik uspeh.«

* Korpus, ki si je izbojeval svobodo obstoja. Trije diskontniki so tisočkrat večji od družinskega trgovskega podjetja Fama, multinacionalke si lahko privoščijo nižje nabavne cene. Torej bi bilo hudo, če bi se z njimi neposredno bojevali. A Aleksander Lemut je moder in ne gre v frontalni boj. V šali pravi, da so oni neke vrste IX. korpus, ki si je izbojeval svobodo in svoje tržne niše, ter da bodo zagotovo preživeli. Kljub veliki konkurenci se je namreč obisk v podeželskih trgovinah povečal. »Zrasli smo za 6,87 odstotka, slovenska trgovina je po sedmih letih padanja prvič zrasla za odstotek. Če seštejemo še število naših kupcev, so ljudje lani zahajali v naše podeželske trgovine bolj kot v letu prej.«

*  »Primorci smo malce posebni, tudi zaradi zgodovine, veliko namreč damo na pripadnost domovini … Da sem narodnjak in domoljub, se pozna v našem podjetju.«

*  Za oleandre in angelske trobe okoli nakupovalnega centra v Vipavi skrbi z lastnimi rokami. »Seveda, zakaj pa ne?!«

*  »V pokojninski sklad sem vplačeval 41 let, zakaj mi ne bi zdaj pripadala pokojnina, delal pa bi naprej in še naprej plačeval, kar je treba? V Italiji so družinski poglavarji v vodstvu tudi pri 80 letih, 'spodaj' so sinovi, neveste itd. Če imaš dovolj znanja in modrosti, da jo podarjaš naprej … zakaj pa je ne bi, zakaj ti to preprečuje lastna država?«

* »Slovenci smo pregovorno nenaklonjeni povezovanju in moj osebni izziv je, da bi to spremenil. V sosednji Italiji uspešno deluje na tisoče kooperativ, zadrug in konzorcijev.«