Če ste kdaj opazovali skupino prijateljev, seveda ste, ki pride v lokal na kavo, na kosilo – kaj je prvo, kar pride na mizo? Njihovi pametni telefoni, jasno. In potem sedijo tam, bolščijo v telefone in komaj izmenjajo kakšno besedo. Zakaj potem sploh hodijo skupaj ven? Pametni telefoni, ki naj bi nas povezovali, ugotavljajo raziskave, nas v resnici razdružujejo in odtujujejo. Epidemija takega antisocialnega obnašanja je že dobila ime, phubbing. Mobignoriranje po naše.

Leta 2015 je bila nemška beseda leta »smombie«, nezakonski otrok, ki sta ga spočela »smart phone« in »zombie« (oba izrazito nemški besedi, kot ste opazili), torej človek, ki je odvisen od svojega telefona, telefonski zombi. Smombiji, ki se preveč posvečajo svojim napravicam, padajo v prepade in pod avtomobile, se zaletavajo v ulične svetilke, predvsem pa se – kar je dolgoročno tudi precej smrtonosno – oddaljijo od prijateljev. Morda imajo kup »prijateljev« na spletu, pa nobenega v realnem svetu, s katerim bi lahko šli na kavo in se pogovarjali. Mislim zares pogovarjali – kajti kako se lahko poglobljeno pogovarjaš s človekom, ki z enim očesom ves čas škili na telefon?

Na kavo praviloma hodim brez telefona – ja, sem opazila, sem tako rekoč edina, ki to počne – ampak meni se zdi, da s tem pokažeš spoštovanje do človeka, ki si je vzel čas, da posedi s teboj. »Saj imam čas zate, ampak samo dokler mi ne pozvoni telefon,« se mi nekako ne zdi pravo sporočilo. S kavo brez telefona človeku sporočam: pomemben si zame.

Tole je lepota sodobnih telefonov: ko prideš tja, kjer si ga pustil, bo na njem vestno izpisano, kdo te je med odsotnostjo klical, pa ga lahko pokličeš nazaj. Malo klicev je tako pomembnih, da bi morali skočiti ob prvem zvonjenju. Kar velja tudi za telefoniranje med vožnjo. Moje edino pravilo o šofiranju z blagim pridihom telefoniranja je tole: nikoli. Če vrnem klic, ko se ustavim, je čisto dovolj zgodaj.

Oni dan mi je neka zdravnica potožila, da številni pacienti mirno odgovarjajo na telefonske klice, ko sedijo pred njo v ordinaciji. In vsi smo že preklinjali idiote, ki telefonirajo pri blagajni v trgovini, in ko skušajo početi dve stvari hkrati, nobene ne naredijo dobro. Morda bi morale blagajničarke preprosto narediti to, kar je naredila ena v londonskem supermarketu (in prišla v časopise): ženski ni hotela postreči, dokler se stranka ni snela s telefona.

O brskanju po telefonu, odgovarjanju na klice in tipkanju sporočil v kinu, gledališču in na koncertih pa tokrat raje ne bomo. Osli s telefoni so v prepričljivi premoči, telefonski motilci pa očitno prevelika investicija za upravljavce dvoran. In zdi se, da večina ljudi sploh ne ve, da imajo telefoni tudi gumb za izklop.

Se da infestaciji s telefonskimi zombiji upreti? Seveda se da.

Spoznaj svojega sovražnika. Najprej in predvsem moraš seveda vedeti, proti čemu se bojuješ. Tole je uradno ime: phubbing (phone + snubbing), to je pojav, ko nekoga ignoriraš ali mu odtegneš pozornost, da se lahko ljubeče posvetiš svojemu telefončku. Obstaja tudi poskus slovenskega prevoda, mobignoriranje – ki je, tako se meni zdi, predolg za pisanje, prevelika kepa soglasnikov za izgovarjanje, predvsem pa preveč podoben mobingiranju, ki je neprijetnost čisto druge vrste, ampak boljšega izraza (še) nimamo. Mobignoriranje torej ostane.

Beseda phubbing je pravzaprav nastala po naročilu, leta 2012 so ustvarjalci nekega slovarja v svoji reklamni kampanji pozvali poklicne kovače besed, pesnike, pisce, leksikografe, naj jim pomagajo najti besedo za ta vse bolj množični pojav, zmagovalno skovanko pa je nazadnje prispeval neki avstralski študent. Umetno spočetje je potem opisal še filmček A Word Is Born, Beseda je rojena.

Obstaja tudi spletna stran za boj proti mobignoriranju (stopphubbing.com), ki z velikodušno dozo humorja ponuja (med drugim) vzorec elektronskega pisma, kakršnega lahko pošljete svojemu mobignorantskemu prijatelju, pa posterje, ki jih lahko prenesete, natisnete in nalepite v svojem lokalu (tale je luštkan: »Medtem ko vi posodabljate svoj status, bomo z veseljem postregli vljudnemu človeku za vami.«) in priložnost, da naložite fotografijo mobignoranta in ga javno osramotite.

Tole je hecna stvar, na strani lahko tudi glasujete za mobignoriranje in proti njemu. Dobrih sedemdeset odstotkov ljudi ga podpira. In našli smo tudi stran na Facebooku Stop Phubbing Slovenia z 12 (dvanajstimi!) sledilci. Morda zato, ker je še čisto nova.

Stopnička više. Phubbing ima tudi nadgradnjo, pphubing ali »partner phubbing«, kadar mobignorirate svojega partnerja. Kar je v večini primerov precej smrtonosno za razmerje, ugotavljajo raziskave. Dve leti stara ameriška raziskava na 450 ljudeh je ugotavljala, kako nenehna prisotnost mobilnega telefona vpliva na partnersko razmerje. Zaključek je bil povsem predvidljiv: zelo slabo. Ljudi so spraševali o tem, kako pogosto njihovi partnerji uporabljajo telefon, kadar skupaj preživljajo čas. Več kot 46 odstotkov jih je povedalo, da jih partnerji redno mobignorirajo, slabih 23 odstotkov se je zaradi tega že zapletlo v resne prepire. Take male zamere se potem nabirajo, in kadar eden od partnerjev drugega serijsko vara s svojim telefonom, se ta počuti vedno bolj zanemarjenega in nezadovoljnega. Vsak deseti Američan, je pokazala neka druga raziskava, svoj telefon preverja celo med seksom.

In stavimo, da na to niste niti pomislili, ampak ja, mobignoriranje je tudi škodljivo za okolje – če svoj telefon uporabljate za mobignoriranje, s tem porabite (so izračunali) desetkrat več energije kot pri normalni uporabi, še desetkrat več pa, kadar gledate videofilmčke. Takole je to razložil raziskovalec Mark Mills: »Ko sedite v prižganem avtomobilu, uporabljate samo energijo iz vašega rezervoarja bencina. Kadar uporabljate pametni telefon, pa se povezujete z računalniki po svetu in vklapljate tudi njih. To je tako, kot da bi s tem, ko prižgete svoj avto, prižgali vse avtomobile na parkirišču.«

Ugriznimo nazaj. Ali za neizbežno bitko s smombiji potrebujemo nova pravila telefonske etikete? Po mojem ne, kombinacija zdrave pameti in obstoječih pravil bontona bi morala zadostovati za še tako zapleteno situacijo. Tako nekako:

Navzoči imajo prednost. Vedno. Ljudje okrog vas imajo absolutno prednost pred telefonom. To pomeni, da takrat, kadar ste v družbi (prijateljev, partnerjev, kolegov) ali celo sredi pogovora, ne dvigujte telefona in ne brskajte po sporočilih ali elektronski pošti. Dovoljena izjema je, kadar čakate na nujen klic, v tem primeru se navzočim opravičite, preden dvignete slušalko, in potem pogovor tudi čim hitreje končate.

Na sestanke in prireditve ne nosite telefonov. Če pa gre telefon z vami, ga ugasnite ali vsaj izključite zvok. Med odmorom ali po koncu je čisto dovolj zgodaj, da pokličete nazaj ali odpišete na sporočila.

Dolgi pogovori na avtobusih in vlakih so moteči za vaše sopotnike. Ki jih, to lahko trdimo s precejšnjo gotovostjo, niti malo ne zanima, kaj ste rekli Janezu, kaj je potem Mojca rekla vam in kakšen obraz je ob tem naredil Peter.

Doma in v družbi domačih se ne ukvarjajte s službenimi telefoni. Če vaše delo čisto zares zahteva več časa kot tistih osem službenih ur, si določite čas v dnevu, ko je telefon izključen (ali vsaj stran od oči in ušes) in se posvečate samo svojim bližnjim.

Za mizo ni prostora za telefon. Naj bo to miza v kavarni, restavraciji ali doma, med jedjo in druženjem je uporaba telefona absolutno prepovedana.

V kinu med predstavo ne telefonirajte in ne brskajte po telefonu. Že res, da vsaj slednje lahko počnete molče, vendar močna svetloba zaslona moti gledalce okrog vas.

Morda se vam zdi, da je mrtev čas med stanjem v vrsti, na primer pred okencem ali pred blagajno, dober trenutek za klic, vendar to ne drži. Prvič, s tem motite ljudi okrog sebe, ki so vas prisiljeni poslušati, in drugič, ko ste na vrsti, se ne morete pošteno posvetiti niti človeku, s katerim se pogovarjate, niti tistemu, kar ste pravzaprav prišli tja opravit, s tem pa podaljšujete vrsto in čakanje ljudi za vami.

Tudi telefon, ki ga ne dvignete, je moteč. Če ste pozabili izklopiti zvonjenje, prekinite klic in telefon nastavite na tiho.

Začnimo se spet družiti

Če se kdaj vprašate, ali ste edini, ki ga motijo telefoni tam, kjer naj bi se ljudje pravzaprav družili – ne, niste. V tem precej maloštevilnem klubu sta tudi Jaka Brdnik in Matej Vinkovič, ki hočeta, za razliko od drugih, glede tega tudi nekaj ukreniti. Zamislila sta si lokal, predelan ladijski zabojnik – Koliba sta ga poimenovala – v katerem ljudje ne telefonirajo. Zato, ker so vsi telefoni pod ključem. Poleti sta z množicanjem zbirala denar za preureditev zabojnika, ki ga že imata, vendar s kampanjo nista zbrala dovolj. Čas je torej za plan B, iskanje sponzorjev. Matej nam je pojasnil koncept lokala, v katerem ljudje ne bodo samo zombiji s telefoni.

Je bila škatla za telefone vajina zamisel?

Gostinski lokal iz ladijskega zabojnika ni nova ideja, saj poznamo veliko uspešnih primerov, predvsem iz tujine. Princip, s katerim želiva goste opozoriti o neprimerni rabi telefona v družbi, pa je povsem najina ideja. To želiva storiti na prav poseben način, in sicer sva se domislila škatlic, ki bodo vgrajene v mize, kamor bodo gosti pred naročilom položili svoje pametne telefone. Osebje bo škatlico zaklenilo in ključ varno shranilo za točilnim pultom. Obiskovalci bodo tako lahko uživali v svoji družbi, za katero so si v prvi vrsti vzeli čas za druženje. Preden bodo želeli oditi, se bo škatlica znova odklenila. Po raziskovanju sva ugotovila, da bi bil najin lokal prvi v Sloveniji in tudi širše, v katerem bi imeli gostje svoje telefone zaklenjene.

Gledala sem komentarje pod enim od časopisnih člankov med vajino kampanjo in bila presenečena, kako odklonilen je bil odnos večine bralcev do ideje o kofetkanju brez telefona. Ali mislita, da smo pri nas zreli za to zamisel, ali pa se Slovenci še preveč oklepajo svojih telefonov?

Po pravici povedano se s komentarji pod članki nisva pretirano ukvarjala, saj ima vsak pravico do svojega mnenja in takšnega lokala očitno tisti ne bodo obiskali. Nekateri so najin princip razumeli popolnoma napačno in so videli zgolj to, da jim bo nekdo zaklenil telefon, in so se spraševali, kaj bodo potem počeli v lokalu. In kaj je v preteklosti počela generacija, ki ni poznala pametnih telefonov? Družili so se v pravem pomenu besede. Po pripovedovanju staršev sodeč so se imeli odlično, obenem pa so bili kot družba bolj povezani. Telefoni so seveda marsikaj spremenili, nam prav tako olajšali življenje, kar je super, vendar smo se na področju komuniciranja znašli pred velikim prepadom. Najina ideja je spodbujati komunikacijo in odnose, ne pa to, da bi nekomu zaklenila telefon. Po drugi strani sva bila deležna ogromno pozitivnih komentarjev in podpore, tudi preko družbenih omrežij, kar nama je dalo dodatno motivacijo in zagon.