Zarja Jana

Tekst: Katja Božič, foto: Šimen Zupančič

Še vedno živite v vasici v Španiji?

To je dobro vprašanje. Ne vem. Imam majhno hišo v Andaluziji v Španiji, potem imam zelo zelo majhno hišo v Mehiki, kjer sem delal štiri leta, in stanovanje v Buenos Airesu, kjer živi moja družina – hčerka, sin, vnuki. Kje  živim, je odvisno od časa in od tega, kaj počnem – nekaj časa sem v Španiji, nekaj v Mehiki, nekaj časa v Argentini in včasih na letalu. (smeh) Težko je reči, kje resnično živim, ne vem. Ampak kjerkoli živim, skušam čas preživeti najbolje, kar lahko.

Kaj naredite, da se počutite udobno, kjerkoli že ste?

Najbolje se počutim, kadar ne delam ničesar. Zelo sem se trudil, da sem se tega naučil. Navajeni smo misliti, da takrat, ko ničesar ne počnemo, izgubljamo čas. Ampak ni tako. Včasih moraš odklopiti, da se napolniš, šele potem lahko daješ drugim. Pomembno je imeti čas v dnevu, tednu, mesecu, letu, ko ničesar ne počneš. Zdaj si vzamem vsak dan petnajst, dvajset minut, ko sedim na vrtu, balkonu, v svoji sobi in ne počnem prav ničesar. Odklopim telefon, ugasnem televizijo, izklopim računalnik. Zaposlen sem s tem, da ne počnem prav ničesar. (smeh) Težko je razložiti in ni lahko priti do tega, ampak sem se naučil in je zares zelo koristno zame, ker je sproščujoče, me napolnjuje, skratka, odlično je!

Dobro bi bilo, če bi se znali vsi takole izklopiti.

Nekdaj so ljudje to imeli. Naši stari starši in njihovi starši so preživeli veliko časa v brezdelju, ker pravzaprav ni bilo veliko za početi. Danes počnemo vse živo, ker če ne bi, bi imeli občutek, da čas polzi mimo nas. Neki duhovnik mi je nekoč dejal: »Meditacija je zelo dobra stvar. Ampak pogosto ne vemo, kako meditirati. Lahko ti razložim, ni težko. Najprej moraš biti v mirnem prostoru, kjer te ne bo nihče motil, če tega nimaš v stanovanju, pojdi v gozd, park. Če tudi tam ni mogoče, ker je okrog preveč ljudi, pojdi v cerkev, kjer te gotovo ne bo nihče motil. Ko meditiraš, izgovarjaš mantro, besedo, ki jo kar naprej ponavljaš, nima pomena, in vmes ne razmišljaš o ničemer. Če kdo vidi, da govoriš mantro v cerkvi in je tvoja mantra na primer Ave Marija, bo mislil, da moliš, ampak ne moliš, samo meditiraš!«

Ste eden najpopularnejših argentinskih avtorjev. Kako se je vaše življenje spremenilo, ko ste začeli pisati?

Sprememba je bila super. Kot sem že rekel, nisem pisatelj, sem terapevt, ki piše. Pišem brez kakšnega posebnega stila. Nekatere knjige so pisma, druge zgodbe, nekatere so eseji. Pisanje je bilo zame veliko odkritje. Pri desetih letih sem napisal svojo prvo pesem za učiteljico v osnovni šoli, v kateri sem jo spraševal, ali bi se poročila z mano. Ni se, rekla je, da sem premlad (smeh), ampak pesem ji je bila pa všeč. Odtlej sem še naprej pisal, nisem pa si mislil, da bo kdo kdaj objavil, kar pišem. Svojo prvo knjigo sem izdal v samozaložbi in za tisk porabil vse prihranke. Bila je zanimiva izkušnja. Z njo sem obiskoval knjigarne in jim ponudil pet mojih knjig. Če jih bodo prodali, mi bodo dali denar, če ne, jih bom odnesel, sem jim dejal. Prodal sem jih vseh sedemsto, potem pa je neki založnik, ki je prebral mojo knjigo, prišel k meni in rekel, da bi to knjigo rad ponovno izdal. Kar se je dogajalo od takrat dalje, je samo še srečen preobrat. Poznam ogromno kolegov, ki pišejo veliko bolje od mene, so prav tako popularni, pa ne prodajo toliko knjig. Zakaj torej jaz?

Ker ste bili ob pravem času na pravem mestu?

Tako je. Moj nasvet je takšen: vedno morate počakati, da se vam sreča približa, takrat morate biti oprezni. Včasih trenutek sreče tako hitro mine, da ga ne opazimo, včasih ga vidimo, pa ga ne prepoznamo, včasih ga vidimo, prepoznamo, pa pomislimo, da ni pravi čas, in ga spustimo iz rok. Bodite pozorni, sreča bo prišla, enkrat v življenju, takrat morate imeti odprte oči in biti pozorni, ko ta trenutek pride, ga preprosto ujemite, to je vsa skrivnost.

Več v reviji Zarja Jana št. 38, 10. 9. 2019