Revija Zarja

So področja, o katerih vsi vse vemo, razpravljamo, sodimo. Politični, izobraževalni, zdravstveni sistem. Nihče se jim ne more ogniti, z njimi imamo vsi neposredne izkušnje. Je pa eno, o katerem naj bi se laiki ne izrekali. Večina nas v njegove mline nikoli ne zaide in čisto načeloma laiki o njegovih odločitvah naj ne bi sodili, ker si z dvomi o njegovi presoji in odločitvah režemo vejo, na kateri sedimo. Govorim o sodstvu, sodnikih, tožilcih in odvetnikih. O enakosti pred zakonom torej. Zakonodaja naj bi bila za vse enaka. Nepregledna množica zakonov in zakonikov pa osnova, na kateri temeljijo pravice. Pravice berača, magnata in bedaka, če hočete. O njih lahko presojajo le sodniki. Nam laikom dvom ni dopuščen.

Že res, da smo laiki, a smo tudi ljudje. Videči in slišeči. Vse, kar se zgodi v sodni dvorani, ni nujno logično, pravično in pošteno. Po moralnih in etičnih standardih že ne. Ti v sodbe, ki temeljijo izključno na zakonih, ne sodijo. In zato se bom v nadaljevanju tega pisanja zavestno prestavila v cono udobne laične nevednosti. Ne bo mi težko. Pravnega znanja nimam, izkušenj s sodniki pa – na srečo – tudi ne. In zato si bom, osvobojena slabe vesti zaradi svojega neznanja, privoščila privilegij in na to, koliko skupnega imajo pri nas greh, presoja in sodba, pogledala iz svojega laičnega kota. In povem vam, od tod je videti, da je pravica slepa, četudi se tehtnica na strani greha »po tleh vleče«.

Pravno gledano je to, kar govorim, blasfemija. Bogokletnost. Govorim o procesnih napakah, o postopkovnih odvodih, procesnih zlorabah in o vsem, kar odvetniki obvladajo »v nulo« in kar po mojem dojemanju resnice nima nič opraviti s pravico. 

Več v reviji Zarja Jana št. 47, 19. 11. 2019