zarja jana

Je Kamničan, z vmesno postojanko nekajletnega življenja v Ljubljani, in če bi se z njim sprehajala po Kamniku, bi doživela mesto povsem drugače. Ogromno ve, je tudi vizionar, ki vidi dlje in širše ter je zakladnica zamisli. Kakopak je bil zasanjan fantič, a nikakor zabubljen med štiri stene, saj je treniral košarko in tenis, v katerem je bil tudi mladinski državni prvak. Po gimnaziji je tehtal med arhitekturo in likovno akademijo ter eno leto študiral oboje, a ga je arhitektura povsem posrkala. Našel je sebe. »Bilo je noro. Med prvim in drugim letnikom sem bil nenehno zunaj, raziskoval, analiziral mesta po vsej Evropi. Francija pred vsemi državami urbanistično povsem prednjači.«

Mestni arhitekt. Njegove karikature v Zarji Jani so aktualne, vendar se čedalje bolj umika od vsakdanjih političnih zdrah. Ljubi mir je pač neprecenljiv. Sicer ima Tomaž sto in eno izkušnjo z vodilnimi, saj je bil nekaj let mestni arhitekt občine Kamnik. Tudi njegov oče je opravljal to funkcijo, bil nato zaposlen na Zavodu za varovanje naravne in kulturne dediščine, po upokojitvi pa je bil svetovalec kamniškega župana Antona Smolnikarja. Tomaža so z gradbišč, gradil je hiše od Kopra do Maribora, leta 2004 potegnili v urbanizem, ki ga je nato vedno bolj prevzemal. »Arhitektura mesta pa je neizogibno povezana s politiko.«

Delo mestnega arhitekta je opravljal ravno v obdobju, ko so se intenzivno pripravljali prostorski načrti, in ti so zahtevali njegov polni angažma. »Takrat smo za Kamnik ustvarili fantastičen načrt, zastavili nekaj dobrih projektov (stari grad, mali grad, trgi, koncept prometa ...), proglasili so ga celo za enega najboljših razvojnih občinskih prostorskih načrtov v Sloveniji.«

Potem se je zamenjalo občinsko vodstvo, nova metla je izpraznila predale in s tem tudi napovedala slovo vsem dobrim projektom, ki jih je soustvarjal Tomaž. »To je tipično slovensko. Nekaj se razvija veliko let, porablja se denar, veliko denarja, milijoni se vlagajo v take načrte, potem pride nekdo in reče konec. Za stražni stolp v Kamniku smo imeli vse zasnovano, vključno z dvigalom, ki bi omogočilo, da z razgledne ploščadi uživajo tudi hendikepirani. Pridobljena so bila vsa soglasja, dokumentacija pripravljena, kandidatura za evropska sredstva tik pred odobritvijo (1,8 milijona evrov), potem pa pride nekdo, ki reče: to ni moj projekt. Sliši se neverjetno, ampak je res.«

Spoštuje mojstre. Počasi se je Tomaž zaradi takih ovir poslovil od urbanizma. Nikakor pa ne od ustvarjanja. Poleg tega, da še vedno opravlja delo arhitekta za zasebne investitorje, gradi tudi na domačem dvorišču. Zraven hiše nastaja še ena – manjša, ki se bo lahko spremenila v delavnico, atelje, garsonjero, apartma za oddajanje, hiško za dva starejša, ko postane družinska po odhodu otrok prevelika za dva. Tomaž pač noče biti eden od tistih, ki živi v preveliki hiši.

O nastajanju te hiške boste lahko brali, saj gre za poseben projekt skupaj s pisateljem Noahom Charneyjem. Bodo nastala navodila za uporabo? »Popisane bodo zgodbe – kako lahko dve osebi zgradita hišo od temeljev do slemena. Nastala bo pod rokami kolega zidarja in mojstrov, saj hočemo spet obuditi mojstrstvo. Ne zanima me arhitektura v smislu, da želim pustiti pečat, temveč je najpomembnejše, da hiša funkcionira in je stanovalec v njej zadovoljen. Kapitalizmu zamerim, da je naredil iz obrtnika stroj, ki mora brez razmišljanja upoštevati načrte. Jaz pa želim obuditi nekdanji sistem, kjer je imel mojster veljavo. Plečnik je delal z lokalnimi obrtniki in jim nekatere zadeve povsem prepustil – recimo gavtre na oknih (rešetke) je prepustil oblikovati lokalnemu kovaču, malo mu je že skiciral, ampak mu je zaupal. Rezbar Bergant ga je s svojo domišljijo tako presenetil, da mu je prepustil samostojno ustvarjanje. Spoštoval je mojstre. Poiskal sem take, ki znajo razmišljati s svojo glavo, imajo v sebi še iskro ustvarjalnosti in tisto logiko, ki izhaja iz tradicije gradnje hiš v Tuhinjski dolini.«

Delam, kar hočem. Zanima ga umetnost v najširšem smislu in tako tudi ustvarja: od kipa (Trump) do slikanja, arhitekturnih projektov, knjig (lani je izdal slikanico Sedem nepremagljivih), gradnje hiše ... »Nimam veliko denarja, ker delam tisto, kar hočem.«

Za vsakim vogalom skriva kakšen projekt in vedno ima enega v teku. Eden izmed prejšnjih (imenovan Mamut) ga je leta 1995 preko novinarke Danice Petrovič pripeljal tudi na uredništvo takratne Jane, kjer se je nad njegovimi ilustracijami navdušila Bernarda Jeklin. Ostal je do danes, vmes pa sodeloval tudi na mednarodnem natečaju za newyorške dvojčke (in bil zelo opažen) ter zasnoval največji športni center v državi – na kar 70 hektarjih izpraznjenega območja nekdanje smodnišnice v Kamniku. In da ne pozabimo, prste je imel vmes tudi pri opremljanju ene izmed 23 Jelcinovih dač. Njegove ruske izkušnje pa bi potrebovale povsem nov članek.

OKVIR

Še nekaj podrobnosti
V mojem hladilniku ne sme manjkati: ementalec
Najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju: Poleg družine, ki je tisto, kar največ šteje, na najboljše še čakam.
Obožujem: Rezultat, ki pride po tehtnem razmisleku.
Najboljši nasvet: Tisti od moje žene Urške: »Ne preveč razmišljat!«

Okvir (stalen)

Obrazi Zarje Jane
Dolgo se že beremo, poznate naša imena in teme, ki so nam blizu, ne poznate pa naših obrazov, še manj veste o ljudeh, ki delujejo v ozadju, a so kljub temu nepogrešljiv del revije. Zato v letu, ko Jana/Zarja/Zarja Jana praznuje petdesetletnico, predstavljamo naše sodelavce.

Zarja Jana, št. 33, 17.8. 2021