Tabor Mojca gosti otroke s poplavljenih območij
»Otroci, ki so prišli pred dnevi v naš tabor in so bili skupaj s starši žrtve katastrofalnih poplav in plazov na Koroškem, nam niso priznali, da so v stiski. Niso hoteli jokati, hoteli so veljati za močne, za junake. Pa vendar smo videli in vedeli, da so v stresu, potrebni nežnosti, tolažbe, objemov in igre, da bodo vsaj za trenutek pozabili na najhujše, kar se jim je v kratkem življenju zgodilo,« pravi Zlatko Avbar, prostovoljni vodja Tabora Mojca v Dolenjskih Toplicah.
Bojijo se nočnih mor in novih poplav
»Mnogim otrokom, ki so preživeli povodenj, so poplave odnesle brezskrbno otroštvo: posteljo, na kateri so spali, vse igrače, šolsko torbo, vsa oblačila in obutev, vse knjige ter še marsikaj, kar so imeli radi,« našteva Zlatko Avbar. Za enotedensko brezplačno letovanje otrok s poplavljenih območij je poskrbelo Društvo prijateljev mladine MOJCA Novo mesto v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Slovenije.
Ljubeča pomoč
»Vsi, ki se v taboru Mojca ukvarjamo z otroki, jim skušamo pregnati iz mladih glavic bobnenje voda in plazov, se o tem z njimi pogovarjamo, da izrazijo strahove, potem pa jim skušamo temne misli preusmeriti v upanje v lepši jutri,« pa razloži Veronika Avbar, študentka tretjega letnika ekonomske fakultete v Ljubljani, ki ji je bila dobrodelnost položena v zibelko. Z očetom, ki ta tabor vodi, preživi tam po deset do štirinajst ur na dan. »Otroci se še posebno veselijo ur, ki jih preživijo v bazenih in na toboganih v bližnjih termah,« pravi mladenka, ki si težko predstavlja, kako grozno je izgubiti vse. »Ne le strehe nad glavo, temveč tudi vse spomine.«
Prav zato je pred največjim trgovskim centrom v Novem mestu skupaj s prostovoljci in prostovoljkami v organizaciji Društva DPM Mojca pozivala mimoidoče, da prispevajo lopate, metle, higienske pripomočke, samokolnice, gumijaste škornje, zaščitne delovne rokavice, plenice itd. »V dveh dneh smo zbrali ogromno potrebščin. Trgovci so rekli, da smo skoraj izpraznili police s čistili in rokavicami. Vse zbrano smo potem odpeljali v Prevalje.«
Kaj pa pravijo otroci?
Voditelji tabora pravijo, da se nekateri otroci počutijo krive, ker njihovi prijatelji ali drugi ljudje bolj trpijo kot oni. Drugi se počutijo negotovo ali napeto in se nočejo spominjati hudih ur. So pa tudi takšni, ki ničesar ne pokažejo navzven, a v njihovi duši divja vihar številnih čustev. Vsekakor pa se vsi bojijo, da bi se nesreča ponovila.
Fantje niso bili zgovorni, nekaj so sicer povedali o svojem kraju, o svojih občutkih pa skoraj nič. Edina deklica med njimi pa sploh ni hotela govoriti z mano.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
