Zarja Jana

»Raziskave kažejo, da smo v zahodni družbi precej bolj obremenjeni z videzom, kot pa je to značilno za tradicionalnejše sredine. Tam so ženske, predvsem po poroki, bistveno bolj zadovoljne s svojim telesom, v vlogi matere in skrbnice doma; zunanjost ni tako pomembna. Družba od njih pričakuje, da so predvsem matere in gospodinje, in s to vlogo so notranje pomirjene tudi same.« Samopodoba je v zahodnih družbah odvisna od toliko dejavnikov, da jih ženska sploh ne more več zadovoljiti, ali kot pravi sogovornica: »Življenje v zahodnem svetu od ženske zahteva bistveno več, kar je že na meji mogočega. Ženske morajo igrati vlogo superženske, skoraj superjunakinje. Ni dovolj, da je ženska zgolj ponosna mati in skrbnica doma, od nje se zahteva vrhunska poklicna kariera, obvladanje kuharskih mojstrovin, okusno urejen in bleščeče zloščen dom, najzahtevnejši vzgojni prijemi za usmerjanje otrok, učenje na domu, poduhovljenost in obvladovanje tehnik sproščanja, jasno, poskrbeti mora še za svoje telo in videz. Pričakuje se natreniranost, vitka in fit postava, sledenje modnim smernicam, depilirano telo, pobarvani lasje, gladka koža brez gubic, popolno, a ne izstopajoče ličenje. Vedno urejena, nasmejana in zapeljivo privlačna.« 

Že petletnice bi bile rade vitkejše. Tako kot mati tudi hči, pravi modri rek. Le kako naj si bo majhna deklica všeč, če gleda mamo, ki je pred ogledalom nesrečna? »Vse mlajše generacije otrok so nezadovoljne s svojim videzom. Že deklice v vrtcih tarnajo, da bi želele biti vitkejše. Takšne kot barbike,« razlaga Lucija, ki pa nas z naslednjim podatkom še bolj neprijetno preseneti: »Raziskave, kot je HBSC, kažejo, da so v Sloveniji najstnice tako močno obremenjene s svojim telesom, da sodijo v sam evropski vrh preobremenjenosti. Tudi fantje ne kažejo pretiranega zadovoljstva s svojim najstniškim telesom. Razlika med spoloma pri nas pa je, da se nezadovoljstvo s telesnim videzom pri fantih z leti zmanjšuje, pri ženskah pa samo še stopnjuje. Res malo je takšnih, ki so sprijaznjeni s svojim telesom, kakršno je.« 

Majhen narod, ki se nadvse trudi ugajati. Ob začudenju, da smo Slovenke še bolj obremenjene s svojim videzom kot, recimo, naše sosede Italijanke ali Hrvatice, strokovnjakinja razloži: »Tudi psihologija samodojemanja je posledica zgodovinskih dejstev nekega naroda. Majhnost, podložnost, prilagodljivost, biti opažen, ugajati – vse to spremlja majhen narod, ki želi biti viden in sprejet. To se je zapisalo v naš kulturni kapital, ki se nezavedno prenaša iz roda v rod, od mame na hčer. Nižja ko je samopodoba, več zunanjega 'blišča' potrebujemo za samosprejemanje. Zelo smo obremenjeni z mnenjem drugih, zato se nadvse trudimo ugajati, se pokazati, osupniti, očarati, zasenčiti drugega. Za dosego tega cilja uporabljamo različna sredstva – ali so to naši dosežki, titule in nazivi, avto, ki ga vozimo, premoženje, ki ga imamo, ali pa je to naše telo, ki ga 'discipliniramo' do lepotnega ideala. To 'zunanje' nam potem daje občutek lastne vrednosti. V resnici pa je le maska slabe samopodobe in nezmožnost sprejemanja realnosti oziroma sebe takšnega, kot v resnici si. Poleg kulturnih dejavnikov vplivajo na našo samopodobo družina, mediji, vrstniki, naše genetske predispozicije, osebne izkušnje …«

Pravljični vzporedni svet … samih laži. In kako potemtakem ignorirati vse te pritiske medijev, reklam, ne nazadnje filtrov, ki nas že na vsakem telefonu »lepšajo«, da smo ja mladostnejši, vitkejši, brez gub in mozoljev? »Z lepšanjem telesa ni nič narobe, kadar je dodana vrednost naši v osnovi pozitivni samopodobi. A če jo gradimo na všečkih in odzivih drugih, imamo problem,« pravi Lucija Čevnik in doda zelo slikovito primerjavo: »To je podobno kot pri vzdrževanju hiše. Šele ko ima hiša vzpostavljene trdne temelje in nam zagotavlja varen dom, se posvetimo njeni opremi in dekoraciji, s katero jo obogatimo tako, da nam je v njej prijetno, domače in udobno. Če pa z dekoriranjem le skušamo zakriti sledove slabe gradnje in majavih temeljev, smo obsojeni na nenehno ukvarjanje z zunanjostjo. Ob tem prezremo resnične vzroke težav. Bolj ko se hiša stara, več dela imamo z maskiranjem in prekrivanjem njenega realnega stanja. Enako je s telesom: telo je edina hiša, za katero je res vredno ljubeče in zdravo skrbeti.« Nadalje poudarja: »Medijski svet in svet virtualnih družabnih omrežij je vzporedna realnost. Tu se dogajajo le lepe stvari in vsi ljudje so popolni. Na našem profilu je zbrano vse, kar se nam je zgodilo dobrega. Tam ni zabeleženo, da smo finančno in fizično komajda prišli čez mesec, da sva se s partnerjem hudo sprla, ničesar ni o nelojalnih sodelavcih, izdajalskem prijatelju, neposlušnih otrocih. Slike, obdelane s filtri, so najboljši odsev. Kažemo se takšne, kot bi želeli, da nas vidijo in doživljajo drugi. Resničnost pa je drugačna. Je zmes dobrega in manj dobrega in kdaj je tudi neizmerno hudo. Prav zato nas tako močno vleče v ta pravljični svet, kjer živimo svoja vzporedna življenja večne mladosti, vitkosti, gladke kože in navidezne sreče.«

Kljub vsemu se cenim! Če se že sami tako težko zaščitimo pred vsem, s čimer pritiskajo na nas, da bi se morale (še) bolj potruditi za svoja videz in srečo, kako naj potemtakem dopovemo svojim otrokom, da so lepi takšni, kot so? »Svojega otroka najlažje zaščitimo s svojim zgledom. Samo mati, ki bo znala resnično ceniti in ljubiti svojo telo takšno, kot je, bo to spontano in pristno prenesla na svojo hčer,« opozarja dr. Lucija Čevnik. »Kadar pa bo mati obremenjena s svojim odsevom v zrcalu, se bo tega najverjetneje navzela tudi hči. Otroku lahko damo le to, kar imamo in znamo. Zato je pomembno, da v vzgoji najprej ozavestimo svoje vedenjske vzorce in okrepimo lastno samopodobo, če jo hočemo privzgojiti tudi otroku. Torej mu govorimo skozi dejanja. Besede so brez smisla, kadar delamo eno, govorimo pa drugo. Mati s slabo telesno samopodobo lahko svojemu potomcu napiše roman o pasteh modne in kozmetične industrije, pa to ne bo zaleglo toliko, kot bo nanj vplival njen odnos do lastnega telesa. Vsekakor pa moramo otroke podučiti, da so lepotni ideali fikcija. Ljudje se staramo in tudi to je v redu. Kadar vidimo svoj povprečni odsev v ogledalu, mu namenimo nasmeh, ne pa graje. Polepšajmo ga z nasmehom, ne pa z umetnimi polnili. Tako bodo tudi otroci razumeli, da je vse v redu, če nisi vrhunski športnik, najboljši učenec ali nimaš ustnic in obrvi kot modeli iz katalogov. Si, kakršen si, in tudi to je čisto dovolj, da si lahko srečen, vesel, dobre volje, cenjen in ljubljen. Izvor prave in zdrave pozitivne samopodobe se glasi: zavedam se svoje povprečnosti in nepopolnosti, jo sprejemam in se kljub temu ljubim in cenim.«

Kako utišati kritika v svoji glavi? Vse to nam je lahko jasno, a kadar se približamo ogledalu in zagledamo svojo podobo, razum utihne, ljubezen do sebe splahni, oglasijo pa se kritiki v glavi. Kaj zdaj? »Naj povem kar takoj, da to nikakor ni preprost proces. Je pa edina pot, ki vodi k dejanskemu samosprejemanju in iskreni ljubezni do sebe. Soočenje zahteva sprejemanje realnosti, kakršna je. Torej, stara sem toliko, imam telo, kot ga imam! Nisem najstnica, na mojem telesu so sledovi nosečnosti, koža je na določenih delih zgubana, lasje mi sivijo, koža postaja manj prožna. To so dejstva. Na tej točki pa se odločim: ali gledam stran in poskušam vse to skriti ali pa ljubeče sprejmem kot svojo osebno zgodovino, kot pravi alkimist. V tem drugem primeru ne gre za zanemarjanje in neupoštevanje telesa. Nasprotno, gre za ljubečo in zdravo skrb zase v celoti,« Lucija opisuje ljubeče sprejemanje telesa, ki temelji na filozofiji: »Če celostno skrbim za svoje zdravje, posledično poskrbim tudi za lepo telo. Če pa skrbim le za svoj zunanji videz in se ukvarjam zgolj z zunanjo lepoto, pa je moja skrb površinska in pogosto vključi kaj, kar mojemu telesu in zdravju prej škodi kot koristi.« 

In potem še modne zapovedi na 16-letnicah!  Mladost je precenjena, mimogrede omenimo, in sogovornica se v hipu odzove: »Seveda je precenjena, če nam, ženskam srednjih let, modne zapovedi prikazujejo 16 let stara dekleta! Kako se ne bi počutila slabo v svoji koži?! Še posebej zdaj, ko se na mojem telesu kažejo prvi znaki staranja, lepotna in modna industrija pa me z oglasi subtilno svarita, da je z mojo srečo in veseljem konec, ker moja koža ni več gladka in napeta. Pritiski so izredni in zelo prikrito vplivajo na našo podzavest. Poleg oglasov so tu pričakovanja okolice in vrstnic, ki so vsak dan bolj obremenjene s svojim videzom. Res imaš občutek, da je s tvojim življenjem konec, če ne boš nujno in takoj poskrbela za obnovo in ohranitev mladostnega videza. In tako se ujameš v začarani krog trošenja in hitenja od ene do druge lepotne terapije ali izdelka, ki obljublja, da bo ustavil čas.«

Ker se ne cenite ... Dermatologi in lepotna industrija sicer ne govorijo več o lepotnih operacijah, temveč o negi in skrbi zase. Dovolj naj bi bila že ena injekcija tu in druga tam … »Resnična skrb zase ni boleča diktatura nad telesom, ki slepo sledi lepotnim standardom, temveč to, da prisluhneš telesu v vseh okoliščinah in starostnih obdobjih. Da do njega gojiš sočutno in zdravo pozornost, kar agresivno vbrizgavanje polnil, lepotne operacije, ekstremne diete, pretirana telesna vadba vsekakor niso,« opozarja strokovnjakinja in dodaja: »Vse te boleče in nezdrave telesne izkušnje so samo učinkovit marketinški trik, ki poskuša prodati hitre pomlajevalne učinke tistim, ki se same sebi ne zdijo dovolj dobre, da bi se cenile.«

Z zunanjimi »polnili« in »lepšali« skušamo torej zapolniti neskončno luknjo pomanjkanja ljubezni in sprejetosti. »V resnici se bojimo, da bi bili pozabljeni in osamljeni,« pravi Lucija. »Manjka nam ljubezni, sprejetosti in videnosti. Po tem tako zelo hrepenimo. Vendar si ljubezen lahko damo le sami, nič in nihče od zunaj nima moči, da bi zapolnil vrzel v naši samopodobi. Samo sprejemanje realnosti, takšne, kot je, in notranje sprijaznjenje z njo nas naredi imune proti vsem zunanjim negativnim vplivom.«

* Preobremenjenost z zunanjostjo nas hromi na vseh področjih, tako v intimnem kot družbenem življenju. Raziskave kažejo, da pretirana obremenjenost s telesom slabo vpliva tako na naše spolno življenje (ne moremo uživati, kot bi sicer lahko) kot na poslovno uspešnost. Poslovneži, ki so ves čas razmišljali, kako so videti v očeh drugih, so slabše sledili svojim idejam, se pogosteje prilagajali, da bi ugajali, in so težje zbrali misli, kadar je bilo treba rešiti krizno podjetniško situacijo.

Zarja Jana št. 31, 4. 8. 2020