Težke kovine, svinec, kadmij, krom in živo srebro, ki jih s hrano vnašamo v telo, organizem kopiči, kar med drugim vodi v rakasta obolenja. Svinec in živo srebro sta celo živčna strupa! Celo z najnovejšimi metodami jih je iz telesa težko odstraniti. Doc. dr. Katarina Vogel Mikuš z Biotehniške fakultete svetuje, da jih s površin sadežev in plodov lahko odstranimo s temeljitim pranjem ali lupljenjem, pomaga omejevanje gnojil in pesticidov na vrtu. A po jedrski katastrofi v Fukušimi so pri nas v zraku izmerili še eno nevarnost, radioaktivne delce, radioizotope joda 131, cezija 134 in cezija 137.

Da je vsebnost težkih kovin v zelenjavi odvisna od onesnaženosti območja, kjer je bila pridelana, smo v Jani že pisali. Največji onesnaževalec tal v urbanem okolju je promet. Ni pa edini krivec. »Tla v bližini večjih prometnic so največkrat onesnažena s svincem, kadmijem, bakrom in cinkom, katerih vir so motorna olja, dizelsko gorivo, avtomobilske gume, zavorne obloge, protikorozijska zaščita vozil in katalizatorji. Vendar pretirana uporaba gnojil, umetnih in naravnih, lahko povzroči onesnaženje tal s težkimi kovinami. S fosfatnimi gnojili v tla vnašamo predvsem kadmij, uran in torij, z gnojili živalskega izvora (hlevski gnoj) pa baker in cink, ki ju dodajajo krmi. Živali baker in cink slabo absorbirajo in ju tako v večjih količinah izločijo z blatom. Tudi v kompost so lahko težke kovine, sploh če vanj odlagamo listje in travo z zelenic v bližini prometnic oziroma rastlinski material, ki je bil škropljen s pesticidi. Različni pesticidi, ki se uporabljajo v vinogradništvu in sadjarstvu za zatiranje bolezni, vsebujejo baker in cink,« pripoveduje doc. dr. Katarina Vogel Mikuš, zaposlena v Laboratoriju za fiziologijo rastlin na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete UL. S kolegi z Instituta Jožef Stefan, Univerze v Novi Gorici in Kemijskega Inštituta v Ljubljani raziskuje fiziologijo privzema, transporta in kopičenja kovin v rastlinah. Kot ocenjevalka sodeluje tudi pri vsakoletnem pregledu vsebnosti radioizotopov v hrani v okolici Jedrske elektrarne Krško.
V Mežici in Idriji zastrupljena zelenjava. Po Sloveniji so seveda tla različno onesnažena s težkimi kovinami, prav tako je onesnaženost odvisna od vrste rastline. »Študija Inštituta za ekološke raziskave, ERICO Velenje, med letoma 1997 in 2001 na 90 lokacijah v Šaleški in Mežiški doline, Prekmurju, na Kočevskem in v Zgornji Savinjski dolini, je pokazala, da je v Mežiški dolini presežena največja dovoljena koncentracija kadmija in svinca v endiviji, korenju in krmi. Pri tem kadmij pomeni za ljudi večje tveganje v primerjavi s svincem. Listna zelenjava in krma iz okolice Žerjava in Polena v Mežici nista primerni za uporabo.« Na drugih preiskanih območjih uživanje doma pridelane zelenjave ne ogroža zdravja ljudi.

Več v Jani, št. 37