To je bolje kot nemočno čakati na službo v svojem poklicu. Najprej se je vozil na tovornjaku in praznil zabojnike, zdaj je že napredoval. Naredil je izpit za voznika tovornjaka. S tem nima problemov, čeprav včasih sliši, da ga je škoda za takšno delo. Njega pa navdaja z zadovoljstvom in ustvarjalnim navdihom.

Uroš Robič je po eni strani tipičen predstavnik svoje generacije, saj s pridobljeno visoko izobrazbo ni dobil zaposlitve v svoji stroki. Po drugi strani pa močno presega okvire naveličanih iskalcev službe, ki jim okolje in časi niso naklonjeni. Usodo je vzel v svoje roke ter se lotil vsakega dela, ki mu je prišlo pod roke, ob tem pa zadostil svojim željam po raziskovanju in ustvarjalnosti.

V domači Kranjski Gori je še kot dijak videl prihodnost v turizmu, zato se je vpisal na slaščičarsko šolo, pozneje je opravil še stopnjo za živilskega tehnika. Med počitnicami je vsako leto delal v hotelu kot slaščičar, a je kmalu ugotovil, da potrebuje poklic, ki se bo dogajal na prostem. »Nisem za zaprte prostore,« je pojasnil v pogovoru, ki smo ga naredili kar v kabini tovornjaka. Robič z njim pobira smeti po Kranjski Gori in okolici. »No, zdaj imam sicer tudi zaprto pisarno, a ta se vsaj premika,« je povedal nasmejano.

Prešernova nagrada za slavo in okras

Po srednji šoli se je vpisal na Biotehniško fakulteto v Ljubljani, smer gozdarstvo. »Študiral sem redno, izpite sem opravil v roku. Mislil sem, da bo to bodočemu delodajalcu kaj pomenilo. Seveda iz tega ni bilo nič.« Ko je diplomiral, ni brezupno čakal na zaposlitev v svoji stroki. Takoj se je zaposlil pri kranjskogorski komunali kot popisovalec vodomerov in smetar.

»Ko sem že nekaj mesecev delal na komunali in pobiral smeti, so mene in kolegico, s katero sva skupaj naredila diplomsko nalogo s področja gozdarstva, obvestili, da sva prejela študentsko Prešernovo nagrado. Opisala sva strukturo in sestavo gozdov v dolini Male Pišnice. Čudovit projekt, res. Zelo sem užival pri delu. Popisovala sva drevesa v zelo zaprti dolini, kjer se ni gospodarilo. Naloga je koristna kot primerjava, kakšen je gozd, v katerem se ne gospodari. In še to: v dolino sva za vsak popis morala hoditi dve uri v eno smer.«

Nagrada je bila lepo, a ne zelo koristno priznanje. Upanje, da bi našel delo v svoji stroki, je ostajalo. »Pisal in pošiljal sem prošnje, obračal sem se na celo vrsto podjetij, a tudi Prešernova nagrada ni pomagala. Službo so ponavadi dobili drugi, tudi takšni brez diplome.«

Napredovanje od smetarja do šoferja

O svoji smetarski izkušnji govori povsem neobremenjeno. Lahko bi bil patetičen, a se samo široko nasmeji in pove, da mu to delo zelo ustreza. »Slišim veliko komentarjev, da me je škoda za smetarja, a zame je zdaj tako v redu. Marsikaj se bo še spremenilo, saj moram delati še štirideset let.« O gozdarski stroki za zdaj ne razmišlja, ker se je usmeril v nove načrte. Optimizem ga žene naprej.

Odkar je opravil izpit za tovornjak, je voznik, a tudi prej, ko je še »surfal«, torej se vozil zadaj in praznil zabojnike, mu je to ustrezalo, še posebej  v lepem in sončnem vremenu. »Seveda je mnogo težje pozimi. Dež curlja v rokav, kadar se držiš za ročico, ob osmih zjutraj si že ves moker, delati pa je treba do petnajstih. A vseeno sem rad surfal,« je povedal Robič, ki očitno uživa v različnih izkušnjah. »V bistvu je bila to ena boljših priložnosti. Če bi delal v gozdarstvu, ne bi nikoli začel snemati filma. Bil bi vpet v delovne obveznosti in ne bi spoznal problematike, ki sem jo spoznal tukaj, ter ne bi posnel filma.«

 

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 19, izid: 7.5.2013).

---