M. Š.

Nad mestom se ni še niti danilo, snemalno opremo pa je bilo treba napokati v avto in loviti proste poti v nori jutranji konici proti Univerzitetnemu kliničnemu centru Ljubljana, kjer sva s snemalcem Sašem Švigljem porabila dodatnih deset minut, da sva našla pravo parkirišče in pravega vratarja, ki nama je odprl zapornico. Končno sem pripeljala na parkirišče in v mraku sicer zaznala oštevilčena parkirna mesta, ob čemer me je prešinila misel, da so v Ljubljani parkirišča sveta stvar in da ne smem nikomur zasesti prostora. Pa ni bilo časa za dvome in klice na višjo instanco, ker naju je medicinska sestra Mateja Stare že nekaj minut čakala v preddverju – zamujanj v njenem poklicu pa se ne tolerira! V operacijski dvorani so odvisni drug od drugega in je sila neresno, če kdo zamudi. Uf, začetek ni dober, Mateja naju je pogledala malce izpod čela, ampak zadržanost je plahnela iz minute v minuto in po kakšnih dvajsetih sem že lažje zadihala. Še posebno potem, ko sem videla, kako Matejo z vseh strani pozdravljajo kolegice medicinske sestre, nihče pa naju, vsiljivca, ni grdo gledal. Mateja je na vse strani opozarjala kolege, naj se umaknejo, če ne želijo biti v kadru, čeprav so bili dobrodošli vsi.
Po nekaj uvodnih kadrih naju je Mateja napotila v garderobo – Sašo je zavil v moški del, jaz z Matejo v ženskega. »Kar do perila se sleci, snemi nakit, telefon spravi v žep, nogavice lahko obdržiš, izberi si natikače, nadeti si moraš tole kapo ...« Po nekaj minutah sem končala v popolni opravi medicinske sestre operacijskega bloka. Tole gre pa zares, sem si mislila po umivanju rok in ko sva si na tako imenovanem sterilnem hodniku morala nadeti še masko.

Pristala sva v drugem svetu. V operacijski sobi, kjer bo delovni dan preživela Mateja Stare, so na operacijo pripravljali pacientko – poseg na njej bo trajal najmanj osem ur! Že priprave so trajale kar nekaj časa, vmes je bilo veliko umivanja rok, finalno umivanje pa se imenuje kirurško, in ko to vidiš, si misliš, da je še dobro, da jim na rokah ostane kaj kože!
Človek se ob vseh teh ljudeh v modrem in zelenem počuti majhnega. Paciente, ki jih pripeljejo v njihovo oskrbo, mora biti strah, ampak čutiti je dobro energijo. Osebje – medicinske sestre in kirurgi – so se pristno pozdravljali, zbadali in šalili, vsakemu pacientu so najprej pogledali v oči, ga prijazno nagovorili, ga pomirili. Zato ker so bili človeški, mi je bilo med njimi prijetno, in če bi se kdaj znašla na tisti operacijski mizi, bi mi bilo ravno zaradi tega, kar sem videla, malce lažje.
Mateja Stare ima posebno energijo, izžareva moč in odločnost, je osredotočena, pozabi na kamero. Kirurg, ki čaka na začetek operacije, si razmigava prste na rokah – pokrči jih in nato znova iztegne – preverja očala, si zateguje trakove na zatilju, zdi se, da že tone v svoj svet. Sestre potiskajo koše na pravo mesto, visoke stole v bližino kirurga, vse se zaščiti, večkrat prekrije, razkužuje ... Medtem v drugi sobi pripravljajo pacienta na operacijo prostate in sprašujemo, ali ga bodo operirali z robotom. Najbrž ne, ker pacientova pljuča tega ne dopuščajo. Nisem vedela, da človeka, ki ga operirajo z robotom, obrnejo tako rekoč na glavo.
Še preden se je Mateja popolnoma posvetila svojemu delu, je povedala: »Poklic medicinske sestre je plemenit, zadnje čase so večinoma v ospredju res njegove slabe plati in res je, da preživljamo na delovnem mestu dneve in noči, vikende in praznike, ampak toplina, ki ti jo dajejo pacienti, vse to odtehta. To je zame poslanstvo!«

Parkiriščna lekcija. Ko sva po slabih dveh urah spet v svojih oblačilih zapuščala stavbo osrednje zdravstvene ustanove v državi, se najina UKC dogodivščina še ni končala. Morala bi sesti v avto in se zapeljati proti Mariboru, kjer naju je v Domu Danice Vogrinec že čakala naslednja kandidatka za žensko leta Polona Lah, vendar je imelo vesolje z nama druge načrte. Najin avto je bil zaparkiran! Tako nama je nekdo sporočal, da sva zasedla njegovo parkirno mesto, in me še enkrat utrdil v vedenju, da se v Ljubljani s parkirišči ne gre šaliti. Začela se je skoraj dveurna saga z lovljenjem tistega, ki sva mu povsem nenamerno zavzela parkirno mesto, ob čemer sva spoznala nadvse prijaznega varnostnika in delavca, ki sta s puhalnikom čistila listje s parkirišča in sta nama bila pripravljena posoditi tudi motorko, da bi požagala del žive meje in bi nekako lahko zapeljala avto ven na drugi strani – pa je bil robnik malce previsok. Skratka, tuhtali in preigravali smo vse možne scenarije. Po eni uri šklepetanja z zobmi, po nekaj telefonskih klicih in dveh popitih kavah se je našel tisti junak, ki nas je hotel naučiti lekcijo. Profesor doktor, ki ga na tem mestu res ne bom imenovala, se nam je bližal in že jemal zalet, kako mi jih bo napel, a sem se mu že od daleč opravičila, in je bil potem povsem prijazen. Če sva s Sašem preživela to, potem naju v naslednjih dneh in snemanju preostalih osmih filmčkov ne more nič več presenetiti!

Vesela kužka. In res, v Maribor sva se pripeljala ravno še pravi čas, Polona Lah naju je skupaj s sodelavko, s katero sta tisti dan zapakirali sto daril za otroke zaposlenih, sprejela odprtih rok. Uf, Štajerci te kar butnejo z valom silne energije in ne moreš biti slabe volje. Na mizi sta se pojavili kava in čokolada – in svet je bil spet lep. Polona, ki je v domu vodja projektov in pobudnica medgeneracijskega sodelovanja, naju je odpeljala na s soncem obsijano teraso na strehi doma, kjer bi lahko bila krasna kavarna z razgledom in veliko bujnega rastja. Ampak za zdaj jo ima Polona bolj zase: »Včasih, ko se nabere vsega preveč, pridem na to teraso po malo svežega zraka in spustiti kakšno solzo.« Takrat se večkrat vpraša, ali bi bilo zanjo boljše, če se je stvari ne bi tako dotaknile. Na koncu vedno ugotovi, da če se je ne bi, potem ne bi bila tak človek, kot je, in ne bi delala, kar dela. Dneve deli na lepe in nadvse lepe in tudi tiste lepe je treba preživeti, predihati in na koncu vedno ugotovi, da je vsak dan nova priložnost. Preden se poslovimo, na hodnikih doma pozdravlja, se objema in deli nasmehe številnim stanovalcem, s koščkom mesa pa razveseli še dva psa na dvorišču sosednje stavbe, v kateri živijo najemniki in ki so ju lastniki dali v »najem« kar skupaj s hišo. Nekaj časa sta bila kužka prepuščena na milost in nemilost živaloljubki Poloni. Tudi tistega dne sta se je zelo razveselila in Poloni je zdaj malce lažje, saj med najemniki hiše živi tudi fant, ki včasih spusti kužka malce na toplo.

Tople in odločne. Naslednje jutro naju je pot vodila v Novo mesto, kjer naju je na sedežu tamkajšnjega rdečega križa pozdravila upokojena profesorica, zdaj pa aktivna in zavzeta prostovoljka Nuša Rustja. Praznični čas zahteva veliko priprav različnih dogodkov – dopoldne je že potekala literarna kavarna, obetalo se je kosilo z brezdomci, pa sodelovanje z gimnazijci ... Nuša je imela v košari že pripravljeno testo in druge pripomočke, da bo pri družini Rajk z Mitjo pekla piškote. Mitja jih ni še nikoli v življenju. Do Rajkovih smo imeli kakšnih 15 minut vožnje in sončen dan je še poudaril lepoto gričevnate pokrajine. Pri Rajkovih, ki jih Nuša uči reda v obnovljeni hiši kot tudi v življenju, se je začela praznična peka in Mitja je v pečico nasmejan končno potisnil svoj prvi pladenj piškotov. Nuša pa je prava pedagoginja – takoj bi šla k njej v uk – razlaga jasno, s pomirjujočim glasom, predvsem pa je topla, a odločna.
Prav takšna je tudi socialna inovatorka Marjana Kamnik, ki vodi enoto Koroškega doma starostnikov v Slovenj Gradcu. Pod njeno taktirko se zdi vse mogoče in prva skrb zanjo so ljudje. Vrata njene pisarne so vedno na stežaj odprta, in tudi ko naju je s Sašem povabila vanjo, jih ni niti priprla. Popeljala naju je po domu in kar dolgo je trajalo, da smo se vrnili na izhodišče, saj so jo na vsakem koraku ustavljali in pozdravljali stanovalci doma. Vseh 92 stanovalcev osebno pozna. Gospa Doroteja se je srečanja z njo še posebno razveselila. »Midve imava skupnega sina,« je dejala in pozneje sta razložili, da je bila Doroteja babica pri rojstvu Marjaninega sina. V pritličju smo srečali tudi njihovega prostovoljca gospoda Kralja, upokojenega arhitekta, ki me je ogovoril: »Dal vam bom boljšo verižico, to svojo pa kar spravite v žep.« Ha! Se vam zdi, da sem si upala ugovarjati?! Okoli vratu mi je že dajal novo, res dobro ujemajočo se z mojo jopo, ter mi pokazal, iz česa jo je naredil. Iz sponk za papir in starih koledarjev! Energičen gospod se je z ženo ginekologinjo na začetku karierne poti priselil v Slovenj Gradec, saj ju je tu čakala ne samo služba, temveč tudi stanovanje. V slovenjgraškem domu smo bili priča toliko zgodbam in drobnim utrinkom topline, kot bi bili ujeti v mehurčku, stran od ponorelega sveta.  

Bojanova miza. Za nekaj dni se je naša dvočlanska snemalna ekipa lahko oddahnila od slovenskega avtocestnega križa ter se zapeljala zgolj po asfaltiranih poteh ljubljanskih ulic. Najprej do ulice, v kateri biva otroška psihiatrinja Anica Mikuš Kos. Kljub 83 letom še vedno vsaj enkrat na dan prehodi vse tiste stopnice do četrtega nadstropja. Nima energije, da bi se preselila, mi iskreno prizna, pa tudi na tak način se prisili k rednemu gibanju. Ko vstopiva v stanovanje, polno spominov in zapisov, ko družno napolnimo skodelice z dobro kavo in piškoti ter se začnemo pogovarjati, je spet tu občutek mehurčka, nekakšnega miru – pa čeprav sredi ene največjih stanovanjskih sosesk v Ljubljani. Med snemanjem, menjavanjem pozicij ni Anici Mikuš Kos prav nič odveč, le klubsko mizico ima tako težko, da sva se s Sašem presneto namučila, ko sva jo umikala iz kadra.
Prav tako mirno je bilo naslednji dan v ljubljanski Šiški, kjer nama je vrata v svoj atelje delavnico odprla režiserka animiranih filmov Špela Čadež. V svetli pisarni po stenah visijo številne zanimive ilustracije, plakati, kipci nagrade, majhne risbe, ki kot da jih je nekdo skiciral mimogrede, pa do krasne ilustracije, pobarvane s čajem. Iz te majhne udobne pisarne se prostor odpre v »črno luknjo« – v kateri poteka snemanje animiranih filmov – za desetminutne traja celi dve leti. In ko vidiš, kako se vse riše ročno, barva, izrezuje in polaga na posebne šipe, ti je jasno, zakaj traja tako dolgo. Špela ustvarja na posebni stari mizi, na kateri je nastajala že legendarna risanka Bojan! Špela jo je rešila s smetišča, jaz pa sem bila prav ponosna, da sem se dotaknila prav te mize – Bojanove. Saj se ga še spomnite, kajne?

Borci za Muro. Nov teden se je začel kar ob bazenu, kjer trenira svetovna rekorderka v potapljanju na vdih Alenka Artnik. Medtem ko obuta v tiste vrečkaste copate postopam okoli bazena, Sašo pa pripravlja luči, v bazenu nekdo že nabira metre. Ko mu zagotovim, da brez skrbi, ne bomo snemali njega, se izkaže, da je plavalec Jernej Kuntner. Ko pride iz vode in mu razložimo, koga bomo posneli, je iskreno začuden ter Alenko navdušeno počaka in jo prosi za skupno fotografijo. Potem ko je šlo z Alenko vse gladko, zapustiva topel prostor in se sploh ne zavedava, kam bova stopila čez dve uri.
Na sneg! V rojstnem kraju naše kandidatke za žensko leta dr. Sonje Bezjak tik ob avstrijski meji, dvajset minut iz Maribora, naju pričaka prava zima. Opremljeno s termovko kave in zavitkom s svežo potico njene mame jo pobereva pred hišo, da se odpeljemo proti gradu Cmurek. Za starimi debelimi zidovi gradu, pred katerim stoji čudovita lepotica častitljive starosti – lipa, je še bolj mrzlo kot zunaj. Na stenah muzeja norosti je veliko zanimivih in zelo tragičnih izpovedi iz obdobja, ko je bil na gradu še Zavod za duševno in živčno bolne, vendar bodo na podrobnejše prebiranje morale počakati. Gremo snemat k reki Muri. Mraz reže in prstov na nogi s snemalcem skoraj ne čutiva več, vendar časa za pritoževanje ni, sploh ko se na gradu začno zbirati soborci za reko Muro, vsi opremljeni z modrimi šali in posebej za njihov boj spletenimi kapami v rumeni in rjavi barvi. S transparenti v rokah so kljub mrazu, z majhno pomočjo toplega čaja, vročekrvni. V Sonjini nominaciji za žensko leta vidijo priložnost, da se širša javnost spomni, za kaj se borijo – za ohranitev Mure, njenega življa, pitne vode in kakovostnega življenja.
Pa še ena borka nas je čakala dan pozneje – novinarka Anuška Delić. Snemali smo v njeni pisarni, kjer nad vrati visi podoba njenega guruja, vzornika, preiskovalnega novinarja Guardiana Nicka Daviesa, s katerim tudi iskreno prijateljuje. »Edini uspeh za novinarja je, kadar se zaradi njegovega poročanja stvari korenito spremenijo, kar je na žalost vse redkeje, pa ne toliko zaradi novinarjev in tega, kako delamo. Mislim, da pogosto tudi zaradi tega, ker je politika vse manj odgovorna za svoja dejanja. In novinarji pogosto, serijsko, lajamo za zaprtimi vrati.«
Po sedmih snemalnih dneh lahko z gotovostjo rečem, da naše kandidatke za žensko leta 2018 dajejo od sebe več, kot se od njih pričakuje. Ker od sebe to pričakujejo same. Poklon!

Zarja, št. 1, 31. 12. 2018