Skoraj slepa slikarka Rezka Arnuš
»Najsrečnejša sem, če mi mož takoj po zajtrku in jutranji kavici reče, naj grem slikat, da bo on skuhal kosilo. Pri priči vstanem, da si ne bi premislil, in odhitim v svoj atelje oziroma poletno kuhinjo v klet najine hiše, ki je zjutraj obsijana s soncem. Če ni sonca, si pomagam z dvema močnima reflektorjema, saj samo ob močni svetlobi in pod določenim kotom še nekaj malega vidim,« začne Rezka Arnuš, od leta 2000 invalidska upokojenka, nekoč pa fizioterapevtka v Termah Dolenjske Toplice.

Kadar slika, pozabi, da je skoraj slepa, da premore le še štiri odstotke vida. A čeprav iz leta v leto slabše vidi, na Osnovni šoli Dolenjske Toplice vsak ponedeljek že več kot deset let kot izkušena fizioterapevtka vodi vadbo za ženske. Tja jo vedno pripelje mož, nazaj pa z avtom kakšna od tridesetih vadečih, pravzaprav vedno tiste, ki tako kot ona pojejo v pevskem zboru. Naša sogovornica je članica Likovnega kulturnega društva Mavrica Novo mesto ter Likovnega društva Artoteka iz Bele krajine, ki ima sedež v Črnomlju, zadnja leta pa je tudi članica slepih in slabovidnih slikarjev pri Zvezi društev slepih Slovenije.
Leta 2013 je 36 slepih slikarjev iz Anglije, Finske, Estonije, Izraela, Italije in Slovenije razstavljalo v Firencah, Anconi, Grossetu in Massi Marittimi. »Bila sem presenečena in počaščena, da je prvo nagrado dobila moja abstraktna slika z naslovom Vrnitev lastovke.« Doslej je imela 14 samostojnih in več kot 200 skupinskih razstav ter prejela že več kot 30 nagrad in priznanj doma in v tujini. »V glavnem dobivam priznanja med videčimi slikarji, in to mi daje upanje, da bom lahko slikala do konca svojih dni, čeprav bom videla le sonce in sence.«
Bela palica v kotu. Poleg tega poje v mešanem pevskem zboru, z možem Branetom pa z največjim veseljem kolesarita po Sloveniji in tujini na posebnem dvokolesu. Je tudi mama dveh sinov in babica treh vnukov. Svoje vnuke, ki so njeni sončki, zelo rada upodablja na platnih, pa tudi na novoletnih čestitkah. »Bela palica, ki jo uporabljajo slepi pri hoji zunaj doma, me že čaka v kotu predsobe. Vem, da bo enkrat postala moja sopotnica. Ne bojim se z njo ven na cesto, strah pa me je, da ne bi mogla več slikati. Že sedaj mi pri slikanju pomaga mož.« Tako ji že nekaj let nanaša na platno barvno podlago, ki jo še sama zmeša. Ko je slika končana, se na platno tudi podpiše namesto nje. Sama se ne more več. Sicer pa najraje slika otroke, belokranjsko motiviko, njihove stare običaje in navade, ženske, tudi akte in seveda naravo. Njene slike niso čisti realizem, ampak jih poznavalci označujejo s pojmom slikarski simbolizem.
Več v Zarji št. 5, 2. 2. 2016
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se