Združenje kmečkih sirarjev Slovenije

Mladi na malih in srednjih kmetijah so polni zagona, idej in želje po izobraževanju, a od življenja pričakujejo veliko več kot njihovi predniki: dostojno plačilo, vsaj nekaj počitka, ene počitnice letno in čas za družino. Kako bomo mlade privabili ali jih tistih nekaj vsaj obdržali v tej branži, ki zahteva neverjetno predanost in celodnevno delo?

Sirarstvo ohranja podeželje živo in v dobri kondiciji, smo slišali pred četrtim festivalom slovenskih sirov na Brdu pri Kranju, ko so se v Biotehniškem centru Naklo predstavili štirje sirarji. Mladi, a že dovolj preskušeni, da znajo pogledati kritično. Iz njihovih zgodb veje strast do dela,  po drugi strani pa je slutiti obup zaradi prihodnosti in težkih razmer v kmetijstvu.

Preberite še ...

· Zanimivosti · Oglas

Toplotne črpalke: Pametna naložba za varčno, trajnostno in udobno ogrevanje vašega doma

Da z nujnimi spodbudami zamujamo kakšnih deset let, meni pionirka slovenskega kmečkega sirarstva Irena Orešnik: »Ne moremo pričakovati, da se bo del družbe žrtvoval za državo. Na kmetih je tako, da si z družino le na videz, saj v resnici nisi – delaš. Za to, da bi lahko mladi kmetje živeli drugače kot njihovi predniki, pa morajo imeti dodatno zaposlenega ali dva, za kar pa zmanjka denarja, če hočejo s svojo dejavnostjo preživeti. Naša generacija je še bila tako 'nora', da se je žrtvovala, mladi se ne bodo.«

Nekateri očitno še kar računajo, da bo mlade strast do kmetijstva oziroma sirarstva zaslepila in navdala s hormoni sreče. Da se bodo zaljubili v to dejavnost ter jih bo skozi pekel in trnje gnala silna ljubezen do ustvarjanja kakovostne domače hrane. Na začetku res potrebuješ sanje in zanos, a kmalu pristaneš na trdnih tleh, pričajo zgodbe mladih prevzemnikov kmetij (nekateri to šele bodo).

Združenje kmečkih sirarjev Slovenije

Skrbijo me prazne (hribovske) kmetije

Peter Demšar prihaja s kmetije Na Ravan na Cerkljanskem Vrhu. Njihova hribovska kmetija zagotavlja tri delovna mesta, a je iz njihove predstavitve vela zaskrbljenost za podeželje, zaraščene površine, vedno več težav z divjadjo. Kaj naj naredi kmet, ko mu divji prašič razrije nepredstavljivo veliko travnika? »Nekateri obupajo, saj so površine tako poškodovane, da na njih s traktorjem nimaš kaj iskati po dve ali celo tri leta (preveč je nevarno zaradi nestabilnega terena). Vidim, kako zaradi tega propadajo sosednje kmetije, obdelovalne površine se krčijo, in ko je enkrat hlev v hribih izpraznjen, je konec. Sprašujem se, ali bomo še lahko gospodarili na površinah, ki jih imamo v lasti.« Prazne kmetije okoli njihove Demšarja resnično skrbijo.

Čez njihove pašnike vodijo kar tri planinske poti, vedno pogostejši so kolesarji, zato imajo resne težave s pašo. Ne vedo, kako naj se tega lotijo: »Zdi se, kot da imajo vsi drugi več pravic kot lastnik.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 44, 29. oktober 2024.

revija Jana