Andrej križ

Vedeževalko Stanko Kranjc iz Postojne so obiskovali znani in neznani Slovenci, glas o točnosti njenih napovedi je segel tudi v tujino – na vrata njenega stanovanja so potrkali celo s Kitajskega. Novinarji smo iskali njene napovedi ob vseh prelomnih trenutkih za našo državo in pred začetkom vsakega novega koledarskega leta. Redko kdo v naši državi ni slišal zanjo. Pred tremi leti pa nas je kot strela z jasnega zadela novica o njeni nepričakovani smrti. Njen sin Tomaž pravi, da je bila požrtvovalna in sočutna ter do zadnjega trenutka pripravljena pomagati ljudem v stiski. »Odgovarjala je celo z bolniške postelje,« pravi Postojnčan, ki je bil v najstniških letih precej skeptičen do njenega dela, a v nekem trenutku, pravi, je dojel, kaj je dala njemu in ljudem, ki so jo obiskovali. »Spomin nanjo mi daje motivacijo za naprej. Želim nadaljevati, kjer je ona končala,« pravi.

Stankino življenje je bilo vse prej kot rožnato. Zaradi svojih izkušenj je bila toliko bolj dovzetna za stiske drugih. Težko je rekla ne, kadar so jo ljudje iskreno prosili pomoči. Menila je, da se z jasnovidnimi lastnostmi ni rodila, temveč da se je nekaj zgodilo v prvih mesecih po njenem rojstvu, ko je njeno življenje zaradi bronhitisa dobesedno viselo na nitki. A v bitki za življenje je zmagala, v najstniških letih pa je začela odkrivati svoje sposobnosti. Vedno je skromno govorila, da imamo vsi določene sposobnosti, le da se pri ljudeh različno razvijajo. Sprva so se ji začele pojavljati jasnovidne sanje, o katerih je pripovedovala prijateljem in sošolcem. »Ko so me začeli podrobneje spraševati in ker nisem ves čas sanjala, sem pogledala tudi v kavno usedlino, veliko pozneje pa sem začela uporabljati karte,« je razložila v nekem intervjuju. »V glavi vidim niz črno-belih slik, zato lahko ljudi opišem le kot temne ali svetle. V tem nizu je zajeto vse. Toda zame je pomembnejša prva polovica človekovega življenja: da vidim, kaj se mu je v preteklosti dogajalo, in to povežem s prihodnostjo. Vidim vse, od rojstva do starosti, v slikah pa so izpostavljeni pomembnejši dogodki, ki vplivajo na poznejše življenje,« je razložila. Ljudi je znala oceniti – točno je vedela, koliko določenemu človeku lahko pove.

Skeptičen do njenega dela

Ljudem, ki so potrebovali nasvet, je pomagala zaznati pot iz težav, nam je razložil njen sin Tomaž, ki šele zadnja leta spoznava pomen njenega dela. Ko je bil mlajši, je bil namreč precej skeptičen do njenega početja. Morda tudi zato, ker ni razumel te njene požrtvovalnosti, Stanka je namreč priznavala, da je bila včasih pomoč ljudem tudi obremenjujoča. »Ljudje kličejo ob vsaki uri, v stiski so, jaz pa imam družino in bi se včasih rada odklopila; ne razumejo vedno, da imam svoje obveznosti in zasebno življenje. Če nekdo potrebuje pomoč, se mi zdi, da bi šla preko sebe, če bi pomoč odklonila,« je govorila. Da je bila pomoč drugim pri njej vedno na prvem mestu, pravi tudi Tomaž, ki se spominja, da je telefon v njihovem stanovanju resnično kar naprej zvonil. Najbrž je bilo to za odraščajočega najstnika, ki bi potreboval tudi nekaj zasebnosti, precej moteče, še posebej pa ga je pri šestnajstih letih prizadela ločitev staršev. »Od takrat pa do svojega devetindvajsetega leta je bilo v mojem življenju veliko senc in temačnih poti,« priznava. »Življenje nam ne more dati vedno tistega, kar si želimo, da nam pa točno to, kar potrebujemo, mi je mama vedno govorila.« Takrat tega ni razumel, zdaj pa točno ve, da se je vse v njegovem življenju zgodilo z namenom. Mogoče bi bila kakšna pot, ki jo je moral prehoditi, krajša, če bi poslušal mamine nasvete, a pravi, da je takrat ni hotel slišati. »Več kot deset let je bilo moje življenje en sam pekel,« pravi. Slaba družba, razne odvisnosti, boj z depresijo, nekajkrat je bil na meji med življenjem in smrtjo. »Hotel sem končati to trpljenje, toda vedno sem našel neko upanje in sem zlezel iz brezna. Dokler nisem začel drugače razmišljati, se moje življenje ni spremenilo.«

Več v Zarji, 8.11.2016

Andrej Križ