Šimen Zupančič

Družbeno odgovorna menedžerka je na čelu večkrat nagrajenega Domela že deset let. Na začetku jo je bilo kdaj tudi strah – iz odgovornosti do podjetja in zaposlenih, ki jih je zdaj že 1200. Ljubezen do elektromotorjev, nosilnega Domelovega produkta, se je začela v očetovi delavnici, nadaljevala v srednji šoli in na fakulteti vse do doktorata, k čemur jo je gnala želja po še več znanja. Če bi bilo v družbi več poštenja, bi nam šlo bolje, je prepričana.

Domel iz Železnikov je družbeno odgovorno podjetje v lasti delavcev in nekdanjih zaposlenih, v 40 letih je iz sledilca napredoval v vodilnega razvojnega dobavitelja električnih motorjev za sesalnike, enosmernih motorjev, elektronsko komutiranih motorjev in sestavnih delov. Elektromotorji iz slovenskega Domela so v sesalnikih vseh pomembnih proizvajalcev višjega cenovnega razreda (Phillips, Kärcher, Rowenta, Electrolux, Zelmer, Stein, Hyla …), razen v Boschevih, Siemensovih, Vorwerkovih, Mielejevih sesalnikih ter v sesalnikih korejskih in japonskih blagovnih znamk. Čeprav so pred leti prav Samsungu prodali kar 300.000 kosov. Elektronsko komutirani motorji pa so v Stihlovih baterijskih vrtnih orodjih višjega cenovnega razreda, prav tako v orodjih Husqvarne in v velikih prezračevalnih sistemih proizvajalca, ki ima v proizvodnji tovrstnih sistemov takšno mesto kot Mercedes med avtomobili. Ni tako redko, da se pri njih oglasijo velika podjetja, rekoč, naša konkurenca ima vgrajen vaš motor, tudi mi bi radi delali z vami.

Za vrhunske izdelke potrebuješ vrhunske kadre in Jožica Rejec zagovarja tek na dolge proge – načrten, dolgoročen in usmerjen razvoj kadrov. Tudi sama nekoč Domelova štipendistka danes bdi nad 70 štipendisti, mladimi na različnih stopnjah izobraževanja – od srednje šole do doktorskih kandidatov predvsem iz smeri elektrotehnike, mehatronike in strojništva. »Vsake počitnice pridejo k nam, da se spoznamo, z nami intenzivno sodelujejo, saj diplomske in vse zaključne naloge pripravljajo z našimi temami. Tako se po petih ali šestih letih že zelo dobro poznamo in vidimo, ali je nekdo bolj za individualno delo, ali je strokovnjak, ali spada v razvoj, kdo je primeren za vodenje …«

Med štipendisti pa se najde tudi kakšen glasbenik oziroma glasbenica, saj v podjetju podpirajo umetnost in šport. Predvsem v domačem okolju, saj čutijo do njega izjemno pripadnost. Financirajo športna in kulturna društva, ki so pomembna pri aktivaciji mladih, njihovi vzgoji, pomagajo pri njihovem razvoju in rasti. »Podpiramo jih zato, ker vzgajajo mlade v vrednotah, ki jih pričakujemo od prihodnjih sodelavcev: v vztrajnosti, delavnosti, disciplini, inovativnosti. Dejavni mladi so zelo pomembni za kraj,« pravi Jožica Rejec in doda, da je seveda jasno, da podpirajo tudi nepogrešljive gasilce.

Največji dosežek: svoboda izražanja. Prva ljubezen Jožice Rejec so elektromotorji in za brstenje te je zagotovo kriv njen zelo inovativni in praktični oče, ki svoje edine hčere nikoli ni podil iz delavnice. V Domelu je delala v razvoju, po duši je raziskovalka, vedno željna znanja, nato pa so jo predlagali za vodenje podjetja. Zagrizla je tudi v vodstveno funkcijo ter se po znanje najprej odpravila na blejsko poslovno šolo, o vodenju pa se je ogromno izobraževala tudi iz kupa knjig. »Ko sem začela, bi zase dejala, da sem za vodenje čisto nesposobna, vendar sem prav lani prebirala članek o avtentičnem vodenju v publikaciji Harvard Business Review in ugotovila, da mnogo od tam opisanega v resnici že od začetka počnem!« se nasmehne Rejčeva. »Pomembno je, da spoštuješ sodelavce, da jih spodbujaš k postavljanju skupnih ciljev. Poskušam jim dati svobodo, da uberejo svojo pot do začrtanih ciljev, nenehno pa poudarjam sodelovanje in gradim zaupanje. Pri nas je tako kot v nogometu: posamezniki so lahko še tako dobri, vendar če ne znajo sodelovati, ne bo rezultata.«

Ponosna je, da ji je uspelo doseči, da na sestankih vsak pove, kar v resnici misli. Navdušeno pripoveduje o fascinantnem podajanju idej, predlogov, rešitev za določeno vprašanje, ko se iz množice različnih predlogov rodi odlična rešitev. »Zares uživam na sestankih, ko ni nobenih omejitev, češ, kaj si bodo o predlogu slehernega sodelavca mislili drugi sodelavci – vzpostavitev te odprtosti je moj največji dosežek. Še vedno pa se trudimo, da bi tako sebe kot druge bolje poznali, da bi zato znali bolje presoditi, oceniti in razumeti, kaj nam kdo sporoča. In da bi iz te različnosti prišli do še boljšega rezultata.«

Stop tarnanju. Na njenem seznamu ni tarnanja, prav tako pa ne dopušča lenobe. Stremi k občutku varnosti v podjetju, k dolgoročni naravnanosti, a od vsakogar pričakuje, da podjetju prispeva po svojih sposobnostih in da vsako leto poveča svojo učinkovitost – na podlagi inovacij in idej, ki jih v podjetju tudi denarno nagradijo.

Najbolj ceni poštenje, svobodo in ljubezen. Poštenje vidi tudi kot osrednje gonilo sprememb na bolje v Sloveniji. »Če nekdo dela po zakonih, še ne pomeni, da je pošten. Pred časom sem naredila simulacijo, kaj mora storiti podjetje za ohranjanje uspešnosti: mora rasti, izboljševati učinkovitost, povečevati produktivnost in zmanjševati stroške – vse na osnovi inovacij. Če si predstavljate, da bi tako delovalo zdravstvo ali upravne službe, bi bili Švica.«

Jožica Rejec ne gleda televizije, ne hodi na klepete, z veseljem pa si vzame čas za poslanstvo biti babica svojim šestim vnukom. Pred tremi leti se je lotila učenja klavirja, zelo rada pa tudi poje v cerkvenem pevskem zboru, bere, kolesari in uživa na vrtu in pri delu z rožami.

Mateja Jordović Potočnik