Mare Vavpotič

Čeprav ga iz medijev poznamo predvsem po raznih verbalnih domislicah, pa se Sašo rad posveča še številnim drugim področjem, saj rad raziskuje oziroma si izmišljuje nove stvari. »Imam cel kup idej. Odprtih imam 42 projektov, ki sem jih tudi zaščitil,« pravi in pojasni, da ideje dobiva, ko hodi do tri ure na dan. Zmeraj ima s seboj telefon, pa ne zato, a bi telefoniral.

Jaz sem nor. Tako kot ideje brez napovedi pridejo, lahko tudi hitro odidejo. Sašo zato na sprehod vedno vzame telefon – uporablja res stare aparate, saj potrebuje tako rekoč samo snemalnik – in posname zamisli. »Potem jih čez dan ali dva poslušam in se čudim, kako sem nor. (smeh) Včasih se mi zdi ideja tako neumna, da me je kar sram, da sem zapravljal čas za nekaj takega, kakšne pa so seveda dobre. Doma imam že več starih telefonov, polnih idej.«

Ideje niso vredne nič, dokler jih ne uresničiš. »Pred leti sem imel idejo o digitalnem pokopališču. Zamislil sem si svoj grob, ki bi imel spredaj avtomat za pijače. Namesto cvetja bi vrgel kovanec v avtomat in užival ob pivu na svojem grobu. To sem povedal na radiu, potem pa me je poklical Jos Zalokar in bil navdušen nad zamislijo. Šla sva v Studio Moderna k Sandiju Češku, vendar ga ni zanimalo. Letos sem videl, da so to razvili v Mariboru … Ne moti me, če mojo idejo razvije kdo drug. Na spletu imam tudi 12 novih športov, med njimi masterball, v katerem sem vse športe 1 na 1 združil v skupno igro – košarko, nogomet in rokomet. Pripravili smo promocijo v Stari Ljubljani, vendar ni bilo ljudi. Zato smo pripravili še novinarsko konferenco in šele tam ugotovili, da smo pozabili obvestiti novinarje. Igrali so Sandi Bečirovič, Sašo Udovič, Branka Mijatovič in Fabijanijeva, vendar ni bilo nobenega fotografa,« v smehu pove Sašo. Čeprav dobra ideja ni dobila podpore, se nič ne razburja: »Nekaj pač narediš dobro, v drugih stvareh pa ti tudi kaj zmanjka … Če ni realizacije, ti ideja nič ne pomaga. To je tako, kot da nihče ne bi odigral simfonije, ki jo je skladatelj napisal …«

Brez dobička, samo za zadovoljstvo

Na vprašanje, katera zamisel mu je prinesla največ profita, odgovori: »Prav nobena. Vse so mi prinesle izgubo, razen Radia Ga Ga, ki sem ga v tridesetih letih razvil v posel.« Ideje so torej njegov konjiček oziroma to, zaradi česar se veseli vsakega novega dne. To je opazno tudi pri raziskovanju nizkih frekvenc, saj je zelo nestrpno priganjal Andreja Mavra iz agencije GIG, kdaj bomo lahko šli preizkusit, kako se občuti zvok, ki ga ne slišiš. Po dobrem mesecu dogovarjanja smo se odpeljali v Novo Gorico, kjer imajo fantje iz Agencije GIG svoje skladišče. Tam so postavili zvočnike in nas posvarili, da je prav mogoče, da izkušnja ne bo čisti užitek. In dejansko so bili občutki, ko so nižali in višali frekvence, zelo raznovrstni. Zanimivo je bilo tudi, ko smo dali na ušesa zvočnike ob vrtenju klasične glasbe, saj je bilo doživetje zaradi nizkih frekvenc milo rečeno nenavadno.

Namesto rušenja raje pozitivna izkušnja

Z nizkimi frekvencami so se do zdaj ukvarjali znanstveniki, uporabljali pa so jih v vojski za rušenje. »V zabavne namene jih še niso raziskali. Razmišljajo le, kako bi porušili mostove ali stavbe, uničili možgansko skorjo … Jaz pa sem želel to implementirati v glasbo. Iskal sem nekoga, ki bi znal kaj pokazati in povedati, vendar sem naletel le na znanstvenike in teoretike. Na koncertu Lada Leskovarja pa sem srečal Andreja Mavra iz agencije Gig. Ker njegovo podjetje skrbi za ozvočenje prireditev, se je tudi sam s sodelavci že začel zanimati za nizke frekvence in prav zato so že imeli posebne zvočnike, ki so jih razvili v ta namen. Prvi v zgodovini smo zdaj začeli implementirati novo izkušnjo v glasbo!« je ponosen Sašo in verjame, da bomo odslej glasbo lahko čutili, ne le slišali. »Verjetno bo prišla nova generacija mladih glasbenikov, ki bodo ustvarjali glasbo izključno po tem principu. Glasba, ko jo podkrepiš z občutenjem, deluje drugače. Dodali smo ji nov segment, kakršnega ni še nikjer na svetu. Od višjih zvokov greš lahko naprej le še na mikrovalovno pečico, za katero pa vemo, kako deluje. To nizko področje pa je še neraziskano in vesel sem, da sem našel ljudi, ki to poznajo in o tem razmišljajo. Želim si, da bi šel ta koncept po vsem svetu, saj je to zadnja meja zvoka, kajti niže od 0 Hz ne gre! Frekvence pod 100 Hz še niso bile namenjene v komercialne namene, zato je to zgodovinski trenutek,« je navdušen Sašo. Pravi, da bodo v ta sistem poskusili implementirati različne vrste glasbe – od narodno-zabavne pa do elektronike. »Pozneje se bodo verjetno našli glasbeniki, ki bodo profesionalno začeli ustvarjati tako glasbo in jo nadgradili tudi z drugimi toni. Skupaj razmišljamo o univerzalni predstavitvi, saj smo edini na svetu, ki bomo to imeli. Želimo pripraviti predstavitev sistema LoSE na prostem, saj v notranjih prostorih slišimo odboj od konstrukcije, česar ne bi smelo biti.«

Zaradi zvočnih poskusov sosedje sumili, da je potres

Luka Abraht, vodja tehnike v agenciji GIG, ima na majici napis Prebijamo zvočni zid. To je sicer moto podjetja, saj se ukvarjajo z ozvočenjem koncertov in prireditev, v resnici pa napis ustreza tudi novemu podvigu. Luka ima v podjetju največ strokovnega znanja, zato je prav njega vodja projektov agencije Andrej Maver poklical kot prvega, ko sta se s Hribarjem začela pogovarjati o novih možnosti zvoka.

»Z nekonstantnimi frekvencami se redno srečujemo na koncertih, Sašo in Andrej pa sta prišla na idejo, da bi občutek nizkih frekvenc poslušali in doživljali z vsemi čuti. Meni se je ideja takoj zdela zanimiva, saj me zelo zanimajo basovski zvočniki, ki generirajo nizke frekvence. Postavilo se mi je vprašanje, kako ljudje razumejo zvok. Zvok imamo namreč za samoumevnega, ne razmišljamo o njegovih tresljajih, sinusoidah ... Če ga izoliramo, ga pri nizki frekvenci zaradi potiska zraka lahko fizično čutimo, kar je posebno doživetje. Ko smo stvar preizkušali, je bilo nekaterim zanimivo, drugim tesnobno v odvisnosti od frekvence, večina pa je čutila olajšanje, ko smo te frekvence umaknili. Nekoga je zmotilo pri frekvenci 33 Hz, drugega pri 44 Hz, ki je bila tretjemu spet prijetna … Občutek je torej povsem subjektiven,« pripoveduje Luka.

Iz biologije vemo, da v naravi obstaja neslišno komuniciranje. »Netopirji delujejo na visokih ultrasoničnih frekvencah, pes se odzove na piščal, ki ima zelo visoke frekvence, na katere je občutljiv, na nizkih frekvencah pa komunicirajo kiti in sloni. Na teh frekvencah delujejo tudi potresi,« razlaga Luka. »Vsaka stvar ima resonanco, in če spravimo več stvari v isto resonanco, lahko porušimo celo most, kot smo lahko videli v filmu. Vojaki so korakali točno v tisti resonanci, kot je bila resonanca mostu, zato se je most zrušil. Zaradi tega sklepamo, da je za vsakega posameznika moteča druga frekvenca. Mi smo glasbi v ozadju dodali frekvence od 30 do 60 Hz, naša želja pa je, da bi si končni poslušalec sam zamenjeval frekvence in podoživljal glasbo na svoj osebni način. Ko smo preizkušali frekvence, je prišlo že tako daleč, da je sosednjo stavbo začelo tresti in so bili sosedje prepričani, da je potres. Pri delovnih strojih je premikalo celo stekla!«

Vendar Luka pravi, da bi bila res majhna možnost, da bi zaradi zvočnih poskusov kaj zrušili, saj je težko ujeti natanko isto resonanco. Povedal je, da je nekaj poskusov z nizkimi frekvenci bilo v Hitlerjevi ekipi znanstvenikov, sicer pa so znanstveniki že ugotovili, da je frekvenca 7 in nekaj hercev frekvenca Zemlje in atmosfere. Ugotovili so tudi, da se pod Zemljinim površjem ne more tvoriti DNK, saj tam 7 Hz nima vpliva, kar je dokaz, da človeško bitje ne more biti spočeto, če ni prisotnosti te nizke frekvence. »Prav zato so naši poskusi tako zanimivi,« pravi Luka in razlaga, da bodo ljudje nizke frekvence, ki niso slišne, čutili fizično, v slušalkah pa jim bodo predvajali glasbo. Na glavi bodo imeli tudi posebna očala s tridimenzionalno virtualno tehnologijo, regulator sistema LoSE pa bo poskrbel še za posebne vonjave. Lahko bi torej rekli, da se bo z glasbo zgodilo to, kar se je zgodilo s filmom – najprej so posnetkom dodali zvok, pozneje še barve … Najboljše pa je, da nizke frekvence občutijo tudi gluhi, saj je vendar zvok valovanje zraka. »Membrana zvočnika potiska tuljavo naprej in nazaj, glede na hitrost potiska in velikost membrane pa se premika zrak. Potovanje zraka mi občutimo, bobnič v ušesu pa sprejema tresljaje zraka. Naši možgani prepoznajo frekvenco kot zvok, kar je priučeno. Ob rojstvu ne vemo, kaj je ploskanje, ampak se tega naučimo. Zvočniki imajo največkrat kartonsko ali papirnato membrano, že pred letom dni pa smo dali izdelati posebne zvočnike, ki so zdaj idealni za te poskuse. Običajen zvočnik ima tuljavo, naš pa ima elektromotor, ta se premika skozi magnet, ki ga napaja ojačevalnik. Moč zvočnika je omejena s tem, koliko zdrži papirnata membrana, koliko zdrži tuljava, kako velik je magnet in kako močan je ojačevalnik – v našem primeru pa je moč zvočnika mnogo večja, ker ga poganja elektromotor.«

Vodja projektov agencije Gig Andrej Maver pravi, da bomo z njihovim novim sistemom LoSE glasbo lahko dobesedno začutili. »Mozartovo Malo nočno glasbo ali Beethovnovo Peto simfonijo boste s posebej optimiziranim zvočnim sistemom začutili na nepredstavljiv in pretresljiv način …« napoveduje svetovno novost, ki jo bodo seveda predstavili tudi zunaj naših meja.