Milena Mileva Blažić, literarna zgodovinarka in univerzitetna profesorica na Pedagoški fakulteti v Ljubljani: Država, investiraj v optimizem! 

»Ena izmed največjih težav v Sloveniji je, da demontiramo socialno državo. Javno šolstvo in zdravstvo so javne dobrine. Zasebno šolstvo ne more biti financirano iz javnih sredstev. Težava v Sloveniji je, da ni kritične mase. Družina ureja družbene, družba pa družinske težave. Otroci se v šoli igrajo, doma se učijo. Težava Slovenije je sistemska korupcija, ne le finančna, tudi moralna, da prevladujejo osebni, ne pa nacionalni ali nadnacionalni interesi. Slovenija ima velik simbolni kapital – ljudi, ki so dobrosrčni, delavni, dobronamerni. Žal jim družba ne omogoča dostojnega bivanja. Tudi študenti se srečujejo z revščino. V naslednjih letih bi morala država investirati v razvijanje nacionalne identitete, optimizma, vere v življenje. Razvijati bi morali empatijo, socialno in emocionalno opismenjevati ljudi. Morali bi vzpostaviti ravnovesje med gospodarskim in socialnim razvojem.«

Vlado Miheljak, profesor socialne psihologije na FF in FDV Univerze v Ljubljani: Slovenija ni postala druga Švica. Hvala bogu.

»Krilatice, da bo samostojna Slovenija postala druga Švica, se niso uresničile. Še dobro, da se niso. Govorili so jih tisti, ki Švice in švicarskega načina življenja ne poznajo. Ta zagotovo ne bi bil po meri slovenskega slehernika. Drugo vprašanje pa je, ali je slovenska država resnično ustrojena po naši meri. Ta ocena je odvisna tudi od pričakovanj, teh pa slovenska država ni uresničila. A saj niti niso bila realna. V državo se je projiciralo preveč stvari, ki jih sistem ne more dati. Država pač ni terapevtska skupnost, ki bi zdravila osebne in skupinske težave in frustracije državljanov in državljank. Mora pa biti učinkovita in dosledna. Slovenska država sicer ima, kot tudi večina drugih, kup težav, a resnično velika težava je razpad temeljnega zaupanja v institucije sistema. Demokratična, odprta družba temelji na razmerju med skepso in zaupanjem. Če nekritično sprejemamo vse, kar se nam servira kot naša korist in naš interes, je slabo. A če a priori dvomimo o vsem, je še slabše. Politiki, delu politike, je uspelo vsiliti javnemu mnenju prepričanje, da je vse narobe, da ne gre nikomur in ničemur zaupati. Priče smo sistematičnemu razkrajanju zaupanja v šolski, zdravstveni, upravni in sodni sistem. Kot državljan, državljanka pač moraš v osnovi verjeti, da šolski sistem deluje v prid šolajoče se mladine, da zdravstveni sistem deluje v prid uporabnikov, da je upravni sistem pošten, da sodišča sodijo po zakonu in nepristransko. V nasprotnem primeru postane življenje nevzdržno. Vsaj del politike si skuša z generiranjem nezaupanja utreti pot za drugačne oblike vladanja. In splošno nezaupanje kar kliče po drugačni obliki vladanja – po trdi roki. A z razdiranjem zaupanja je tako kot z zobno pasto: preprosto jo je iztisniti, teže spraviti nazaj v tubo. 

Slovenija ima v nasprotju z medijskimi predstavitvami še vedno visoko kakovost življenja. Na lestvici človekovega razvoja (indeks HDI) smo na odličnem 25. mestu. Še vedno smo med manj koruptivnimi deželami sveta (po indeksu CPI tam nekje okrog 35. mesta na svetu). Smo med desetimi najbolj varnimi deželami sveta! In to danes resnično šteje. Življenjski standard je vsem razlikam navkljub visok, dostopnost izobraževalnega sistema in zdravstvenih storitev tudi. Na vse to smo lahko ponosni. Manj ponosni pa smo lahko na nekatere druge stvari, denimo na majhno strpnost do drugačnosti in na nizko stopnjo solidarnosti do človeških stisk. Resnična sramota Slovenije (ne le lokalne skupnosti) je denimo zavrnitev nastanitve begunskih otrok brez staršev v dijaškem domu v Kranju. Vsi smo odpovedali: politika, mediji, javnost. Ali denimo umazana zgodba o rejništvu za velenjska dečka. Slovenija se ob tem primeru ni razcepila zaradi strokovnih dilem o koristih obeh bratcev, ampak po politični liniji. Nihče, ki je imel vpogled v ozadje in razloge takšne rešitve, ni oporekal pravilnosti odločitve. Politika je stroki pojasnjevala, kaj je za otroka koristno. In mi smo taki interpretaciji sledili.«

Eva D. Bahovec, filozofinja in ena pomembnejših članic Ljubljanske lacanovske šole ter predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani: Slovenci bi morali postati ne-pridni!

»Če primerjam obdobje okoli leta 1991 in današnji čas, moram najprej ugotoviti, da je bilo takrat veliko več entuziazma in pripravljenosti množice ljudi in številnih intelektualcev in intelektualk za sodelovanje v velikih političnih spremembah. Željo po udeležbi je bilo mogoče zaznati vsenaokoli. Prav tako pa tudi ni manjkalo kolektivnega duha. Ko so se na primer kmalu po padcu berlinskega zidu začeli pojavljati glasovi, da naj bi omejili pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otroka ali celo črtali člen o abortusu iz slovenske ustave, so se razplamtele večmesečne polemike, na koncu pa so sledile tudi ulične demonstracije za ohranitev te temeljne svoboščine vsake ženske. To je bila velika in dolgotrajna skupna akcija, v kateri so sodelovali skoraj vsi – od državljanov in državljank, ki so hoteli preprečiti velik korak nazaj, do skupščinske komisije za žensko politiko in ne nazadnje do številnih ženskih skupin. S skupnimi močmi smo preprečili katastrofo. Vse kaže, da bi bilo to prav tako pomembno v današnjem času, ko se dogajajo celo tako ekstremne neumnosti, da se hodi molit pred ljubljansko ginekološko kliniko! To je seveda uvoz iz Amerike, iz zvezne države Teksas iz leta 2004, kjer se je vse to začelo in se potem umetno vneslo v nekatere evropske države. Kako nesorazmerno je to z našim prostorom in časom, tradicijo in splošnimi prepričanji ljudi in sploh z napredno ureditvijo reproduktivnega zdravja v državah severne in tudi vzhodne Evrope, najbrž ni treba posebej poudarjati.

Poleg tega posebnega primera, ki ni le znamenje širše atmosfere in položaja ne le žensk, ampak je preizkusni kamen demokratičnih razmer, bi dodala domnevo o splošnem popuščanju stika z resničnostjo. Današnji čas je v primerjavi s spremembami okoli leta 1991 veliko manj navdušujoč – kar smo mislili in upali, da bomo lahko spremenili, ne nazadnje tudi z osebnim in političnim angažmajem, bo treba zdaj znova najti, če ne celo ustvariti. Včasih se mi zdi, da živimo v dobi, ko ne le da je vse mogoče, ampak ko lahko skoraj vsakdo govori kar koli o čemer koli in na kakršen koli prismuknjeni način. To ni pluralizem, to je neumnost v vseh pomenih besede – saj vendar ne morejo nestrokovnjaki govoriti namesto strokovnjakov in v imenu njihove strokovnosti. Resne politične figure in avtoritete bi lahko veliko pripomogle k temu, da bi imeli demokracijo po meri razuma, ki bi škodovala neumnosti in nizkotnostim vseh vrst. Stvari, ki bi jih morali spremeniti, ni malo. Najprej je tu vprašanje splošne kulture, nasploh odnosa drug do drugega. Vsenaokrog naletimo na nizkotna zmerjanja in izkrivljanja, kar vsevprek se obsoja in ovaja: od izredno zaostrenih političnih govorov, predvsem na desnici, do raznoterih blogov in televizijskih postaj in še česa. Takega verbalnega primitivizma ni bilo, vsaj ne v tolikšni meri, ne v socializmu, zagotovo pa ne v času po padcu berlinskega zidu in nastanka nove države. Nekako še kar toleriramo zelo negativne pojave, ki kvarijo splošno ozračje v družbi.

Prav tako je moteče, da je v medijih in morda tudi v novinarskem poklicu vse prevelik vpliv populizma, vrhovnega kriterija gledanosti in poslušanosti oddaj in mrež, celo kot najvišjega imperativa, ki lahko ponekod vodi celo k ustoličevanju kar največjih neumnosti. Že res, da je z razvojem znanosti in s tem povezanim razvojem človeških moči omogočeno vse več in več, hkrati pa je videti, da z napredovanjem razuma napredujejo tudi neumnost, nesmisel v mišljenju in s tem povezane nekakšne nove oblike prostovoljnega suženjstva. Srčno upam, da se bo to spremenilo v kar najkrajšem času. Bilo bi lepo, ko bi vzeli pamet v roke, za osnovni orientir pa postavili kritični duh in opolnomočenje za ne-podrejanje. V tem smislu, ampak samo v tem smislu bi morda lahko sklenili, da bi Slovenci morali postati ne-pridni! Neumnosti se ne smemo podrejati, ampak ji moramo pogledati globoko v oči – in ji čim bolj škodovati!«

Zarja št. 33, 16. 8. 2016