Foto: Mateja J. Potočnik

Mamica Mojca se še danes sprašuje, kako se je naključje, torej da so se jima rodili izjemno redki identični trojčki, zgodilo ravno njima z Gregorjem. V njunih družinah nihče ni imel dvojčkov, kaj šele trojčkov. Do tretjega meseca nosečnosti sta bila oba prepričana, da bosta ob božiču zibala enega otročička. Lahko si mislite, kako sta bila presenečena, ko je zdravnica na ultrazvoku preštela kar tri srčke. Kljub nasvetom, da bi se mogoče odločila za redukcijo enega od plodov, saj so pri večplodnih nosečnostih mogoči različni zapleti, odločila pustiti stvari teči tako, kot se je odločila narava. »Če so nastali trije, so nastali z razlogom,« sta si dejala in se navajala na misel, da jih bo kmalu pet. Čeprav je Mojčina nosečnost potekala brez zapletov, je fantom v trebuščku zmanjkovalo prostora, zato so se rodili tri mesece prezgodaj. So pa verjetno eni zadnjih pri nas, ki so se rodili po naravni poti, in to z nekajminutnim razmikom. Vsi so tehtali okoli enega kilograma in razen tega, da so bili nedonošenčki, drugih zdravstvenih zapletov niso imeli. Po dveh mesecih, ko so pač dovolj zrasli za samostojno življenje, so s starši odšli domov. Prve štiri najnapornejše mesece je družina preživela pri Mojčinih starših na Primorskem. Res so jima bili takrat v veliko pomoč. Mojca se spominja, da je imela na dan zase le toliko časa, da se je lahko stuširala. Bilo je, kot bi živela v karanteni, saj ni vedela, kaj se sploh dogaja po svetu in okoli nje. Odtlej je torej minilo že dvanajst let in neprespane noči, ki so trajale vse do vstopa fantov v šolo, so le še spomin.

Vsi trije povejo enako. Prav zanimivo je bilo videti tri zvedave glave, ki so pokukale iz dnevne sobe, ko sem jih vnovič obiskala. Pozdravili so me čedni, nasmejani, predvsem pa enaki fantje. Trenutek zatem, ko so se mi predstavili, sem že pozabila, kateri je kateri. Še sreča, da so bili različno oblečeni, tako sem si jih sčasoma zapomnila, vendar le dokler se niso premaknili in zamenjali. Podobni si niso le na zunaj, temveč tudi po značaju. »Če kdo njih vpraša, pravijo, da so čisto različni, ne razumejo, kako se lahko zdijo ljudem tako podobni,« se je smejala Mojca, ki tudi sama pravi, da so si zelo podobni. »Karakterno so morda za odtenek različni – Tim je najbolj zgovoren, pa nič mu ni nerodno, vse bo uredil za vse tri, Nik je malo bolj zadržan, Gal pa deluje malce bolj resno. Se pa vsi trije enako hitro razjezijo. So take eksplozivne, hitre jeze, ampak se hitro pomirijo in so spet najboljši prijatelji. Po drugi strani so pa zelo povezani. Kadar pridejo iz šole, mi po navadi vsi trije povejo enake stvari, ne da bi vedeli drug za drugega – če se je kateri stepel, dobil opomin, skratka če se je kaj posebnega zgodilo.« »Zgodi se pa tudi nasprotno, da me vsak posebej v razmiku nekaj minut pridejo vprašat enako,« se je v pogovor vključil Gregor. Ko so bili manjši, so bili ponavadi enako oblečeni. Če bi imel kateri kaj drugega, bi se sprli. Večkrat jim je Mojca oblekla enake majice različnih barv, da so jih vzgojiteljice razločile – vsako jutro jim je povedala, katere barve majico ima kateri od trojčkov. Danes se oblačijo različno, po občutku – vendar je tudi njihov občutek tako podoben, da se dostikrat nehote oblečejo enako. Tako jih je še težje razločiti. Poleg staršev jih ločijo samo še nekateri sošolci, za stare starše pa Mojca in Gregor nista tako prepričana. Poleg tega so vsi trije enako težki (teža morda niha za pol kilograma), enako veliki (hitro se je razvila debata, da je Nik pol centimetra manjši od drugih dveh, ampak se je uprl, da je zdaj gotovo že zrasel) in imajo enako številko čevljev. Starša pravita, da je kar finančni zalogaj vse tri obleči in obuti. »Vse je krat tri – od koles, smučarske opreme, čevljev, oblačila so še najmanj, zdaj, ko je marsikaj mogoče dobiti precej ugodno.«

Več v reviji Zarja Jana, 17.12.2019