Rokodelci: Milanka Fabjančič, slikarka, oblikovalka
Zaljubljena v emajl Pred nedavnim je Milanka Fabjančič predstavila nadaljevanje svojih zgodb v emajlu v okvirju znamke Ha ha! in v sodelovanju s celjsko tovarno EMO: čajna seta Astra in Titan, krožnike, skodelice … Milanki nikoli ne manjka zamisli in se tudi ne preda samo enemu projektu, ker bi ji bilo dolgčas in bi se naveličala, pravi. Njeni liki so se znašli tudi v knjigah, revijah, planerjih, na loncih in v risanki.

S papirja na emajl.
Milanka Fabjančič riše od ranega otroštva, že kot najstnica je z risanjem začela tudi služiti. Diplomirala je iz risanke, kmalu pa jo je pritegnilo oblikovanje uporabnih predmetov in jih razvija v okviru blagovne znamke Ha ha!.
Zakaj emajl?
»Ker je nostalgičen. Je kot spomin na babico. Je nekaj, kar ti v kuhinji ostane dolgo in te spominja na čas, ko si bil otrok, na preteklost. Navdušena sem nad patino starih izdelkov. Emajl in Emo pa sta del naše lokalne in emocionalne zgodovine.« Zaradi zamisli Milanke Fabjančič je v novem veselju zaživel celo EMO Novum. Njene poslikave loncev, skodelic, krožnikov in čajnikov so nostalgijo po starem postavile na nove temelje.
Spomin na babico?
Prvi spomin na emajl Milanko pripelje do babice, ki plete, klobčič volne pa ima v Emovem pikastem lončku na tleh, da ji nitka med pletenjem ne uhaja.
Emajl je le eden od vidikov ustvarjanja.
Milanka ustvarja tudi dekorativne predmete za dom, izdelke iz papirja, torbe in dodatke pod znamko Ha-ha!.
Samodisciplina je prvi pogoj za preživetje.
Kot samozaposlena v kulturi mora biti zelo disciplinirana, pravi Milanka, predvsem zato, ker je tudi mož samozaposlen, je namreč slikar. Preživljanje dveh otrok zahteva zaposlenost s polnim delovnim časom. Zato ima rada jasno zarisane načrte za delo.
So dnevi, ko je »samo« trgovka ob stojnici.
Prav prija ji ta sprememba, ker ne more vseskozi snovati novosti. Toda sveža zamisel nikoli ne napove, kdaj se bo oglasila, zato ima Milanka s seboj vedno skicirko in svinčnik.
Brez trme ne gre!
Ustvarjalka je simbol poguma, vztrajnosti, samoiniciativnosti in optimizma. Prepričana je, da je vse mogoče, le prava vrata je treba poiskati in nanje potrkati. Pa tudi če vsi pravijo, da je nora, ker, na primer, trka na vrata že propadle tovarne. »Sem pač trmasta kakor pitbul: kadar v nekaj ugriznem, se mi zaskočijo čeljusti in ne morem več spustiti, četudi bi rada.«
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se