V več kot četrt stoletja, kolikor člani zasedbe Victory nizajo uspešnice ter zabavajo staro in mlado, si pevec te skupine, Robi Dragar, ni mogel misliti, da mu bo med vsemi platinastimi ploščami in drugimi nagradami v največje zadovoljstvo nasmeh njegove hčerke Stele. S partnerko Barbaro sta bila skupaj skoraj dvajset let, preden sta v svojem domu uredila otroško sobico. Njuna princeska, o kateri ponosni očka pravi, da je zelo radoživo dete, bo 16. maja praznovala drugi rojstni dan. 

»Z Barbaro se poznava tako rekoč od otroštva, saj so bili najini starši družinski prijatelji. Občasno smo se obiskovali, midva pa sva se igrala. Kasneje so se naše poti razšle, tako da najstniških let nisva preživela skupaj. Srečala sva se šele kasneje. Končal sem srednjo lesno šolo in nameraval, kot dedek, postati mizar, a je bila ljubezen do glasbe močnejša. Začel sem se uveljavljati kot glasbenik, Barbara pa je delala kot napovedovalka na radiu. Ravno sem se vrnil z igranja po tujini, tri mesece smo bili na Finskem in drugod po Evropi, ko sem se prišel na radio dogovorit za intervju. Ona je ravno brala poročila. Ko me je zagledala, se je zmotila. Nasmehnil sem se, njej pa sem se, kot sem izvedel kasneje, zdel trapast in neumen frajer. A se je vseeno zmotila zaradi mene. Kasneje sva se srečala v takratni diskoteki Life, kjer smo igrali. Šla sva na pico in tako se je začelo,« se spominja Robi. Barbara prizna, da se ji še danes ne sanja, kako je lahko sprejela Robijevo vabilo na Triglav, ko pa je še na Šmarno goro komaj prisopihala. »Takrat pa sem šla, kot da bi mi gorelo pod nogami. Robijevi prijatelji so bili že upehani, tudi mojim prijateljicam so skoraj odpadle noge, jaz pa sem stopala lahkotno kot srnica,« se hihita Barbara. Že med potjo sta si imela veliko povedati, po sestopu sta šla še na sprehod okoli Blejskega jezera in na slovite kremne rezine, kasneje pa ga je povabila domov in mu pripravila škampe v buzari. To je Robija tako navdušilo, da ni mogel več odvrniti oči od postavne svetlolaske, študentke veterinarske fakultete.

»Hitro sva ugotovila, da sva si namenjena, in sva že čez nekaj mesecev začela živeti skupaj. To se nama je zdelo povsem naravno. Barbara me je dokončno prepričala, naj čuvam svoje prste in jih z mizarstvom ne izpostavljam nevarnosti, saj jih potrebujem za glasbo,« pripoveduje Robi.

Z Barbaro ju ves čas močno povezuje ljubezen do živali. Številnim sta ponudila dom, Barbara je imela tudi svojo trgovino s hrano in pripomočki za živali. »Živela sva mirno in izpolnjeno. Vsak s svojo kariero, drug drugega sva podpirala in se imela fino. Tako zelo, da v letih, ko si večina parov ustvari družino, nisva veliko razmišljala o otrocih. Dejala sva si, če jih bova imela, v redu, če ne, pa tudi prav. Nisva zelo hrepenela po njih, a sva bila tako zadovoljna z življenjem, da sva si nekega dne rekla, da bi bilo lepo to prenesti na potomstvo,« se spominja. Želja se jima je kmalu izpolnila in Barbara je pri 40 rodila Stelo.

Čari očetovstva v zrelih letih

Dve leti starejši Robi pravi, da je krasno biti očka v zrelih letih. »V mladosti vse delamo spontano in vihravo, v zrelejših letih pa se človek poduči in je pri odločitvah previdnejši. Ne vem, ali je to dobro ali ne, zdaj nama obema z Barbaro manjka nekoliko energije. Stela je zelo živahen otrok in včasih zna biti starševstvo zelo naporno. Še posebej ker nimava pomoči babic in dedkov,« razlaga in dodaja, da si želi, da bi mu hčer uspelo vzgojiti v pokončnega, samozavestnega in samostojnega človeka z občutkom za ljudi in živali. »Želiva si, da bi postala dober človek, ki si bo prizadeval za boljši svet. Morda je to malo utopično, a moramo biti optimisti.« 

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 20, izid: 14.5.2013).

---