Zdaj so tu že skoraj šest let in pol. Živo se še spominja tistih treh dni, ko je z možem in s tremi otroki potovala od Negotina do Maribora. Na tisoče vprašanj se je na tej 1200 kilometrov dolgi poti takrat rojevalo v Djurdjičinih mislih. In vsakič, ko si je na kakšno od njih odgovorila, se je porodil nov dvom. Kam bo prišla? Mož, ki je v Sloveniji delal že od razpada nekdaj skupne države, ji je sicer pripovedoval, kako čista in zelena država je to, sama pa ni imela nikakršnih izkušenj. Še nikoli ni bila v Sloveniji.

Kdo ti bo pomagal, če ne sosed? Takoj za mejo v novi dom je mož ustavil na bencinski črpalki in Djurdjici rekel: »Zdaj boš videla, kako dobro kavo imajo tukaj.« Okus in vonj te nesladkane kave pomenita za Djurdjico neizbrisen okus in vonj novega okolja. »Prvo leto sem samo jokala. Pogrešala sem domače, prijatelje, znance, sosede, ki vsako jutro pridejo k tebi na kavo kar v pižami,« se spominja. Še danes se težko sprijazni s tem, da tukaj ljudje nimajo tesnejših odnosov s sosedi. »Kdo drug pa ti bo prvi pomagal, ko boš potreboval hitro pomoč, če ne ravno sosed?« se sprašuje. Zato je tisto poletje, ko je prvič prišla v Negotino na počitnice, sredi dvorišča pred domačo hišo postavila stol ter dolge ure samo sedela in vohala znan vonj, ki ga je prinašal veter z dreves, pokošene trave in cvetja. »Želela sem se nadihati tistega, kar mi je tako blizu,« pravi.

Prva plača pri devetih letih. Djurdjica je bila nekdaj poklicna rokometašica. »Desni bek,« pojasni. Z makedonsko državno reprezentanco, za katero je odigrala štirinajst tekem, je dosegla tudi sam evropski vrh, leta 2000 in 2004. Osnovnošolski učitelj je bil zelo zgodaj opazil talentirano deklico, kako dobro meče žogo, in jo usmeril v rokomet. Čeravno, se spominja, je v tistih letih dosegala vidne rezultate tudi v drugih športih, v teku na 400 metrov in metanju kopja je bila druga v državi, v metu krogle tretja. Niti devet let še ni imela, ko je podpisala pogodbo z rokometno ekipo Tikveš Kavadarci. »In že zaslužila prvo plačo, 200 tedanjih mark,« pomenljivo pripomni. Porabila jih za dobre športne copate, te je sicer največ kupovala v Grčiji in Bolgariji. »Z dobrimi tečeš drugače,« razloži.

Rojstvo in smrt. Komaj nekaj čez sedemnajst je imela Djurdjica, ko se je zaročila in kmalu zatem zanosila. Na poti sta bili dvojčici. »Nikomur ne privoščim, da bi hkrati domov nesel komaj rojeno deklico, drugo pa v beli krsti na pokopališče,« reče zamolklo.

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 1, 5. 1. 2016