Otrokom odločitve staršev pogosto niso všeč in jih skušajo prepričati o »boljši« odločitvi. To počnejo na več načinov, s pregovarjanjem, jokanjem, stokanjem, celo z žaljenjem … Takrat je dobro, da otroku pokažete, da s svojo upornostjo ne more spremeniti vaše odločitve.

»Prosim, prosim, prosiiiiimmmmm.«

Hči:  »Mami, prosim, rada bi šla ven s Tino.«

Mama: »Postelji si še posteljo in potem greš lahko ven.«

Hči: »Zelo se mi mudi, me že čaka. Obljubim, da bom potem ves teden postiljala posteljo. Prosim, prosim, daj no mami, daj, bodi cool mama.«

Mama: »No prav, če se ti tako mudi in če boš res pospravljala.«

Hči: »Obljubim, najboljša mama na svetu si.«

Sporočilo, ki ga v tem primeru da mama otroku, je, da je njegova igra/zabava/socializacija pomembnejša od dela/reda in da se da delo odložiti, če uspe otrok prepričati starša.

Primernejše bi bilo, da bi mama vztrajala pri tem, da mora hči posteljo postlati in gre zatem lahko ven. Postiljanje ji ne bi vzelo več kot nekaj minut, delo bi bilo opravljeno, hči bi se lažje naučila sprejemati odgovornost in bi tudi po večkratnem vztrajanju mame vedela, da ne bo mogla oditi ven, ne da bi prej pospravila, zato bo to vnaprej verjetno naredila že sama. Pomembna pa je tudi informacija, ki jo dobi otrok, da je treba najprej opraviti delo in zatem sledi zabava.

Tekst v celoti preberite v reviji Zarja št. 10, 8.marec 2016